VEGETARIJANSKA IN VEGANSKA PREHRANA

"Nič ne bi bolj koristilo človeškemu zdravju in povečalo možnosti za preživetje na zemlji, kot evolucija k vegetarijanski dieti," je menil Albert Einstein.

Mnenja o tem, ali naj jemo meso ali ne, so seveda deljena. Vsak naj se odloči tako, kot se mu zdi prav. Vegetarijanci zagovarjajo stališče, da je uživanje mesa slabo za naše zdravje in je (so)krivo za nastanek različnih sodobnih bolezni: rak, sladkorno bolezen, osteoporozo, debelost, artritis, srčne bolezni. Vegetarijanci ne uživajo mesa, vegani pa nobenih živil živalskega izvora (mesa, mleka, mlečnih izdelkov ter jajc). Ljudje iz različnih razlogov sprejmejo odločitev, da se ne bodo več prehranjevali s hrano živalskega izvora: zdravstvenih (ker so zboleli ali ker ne želijo zboleti), etičnih (ker ne želijo, da bi zaradi njih v neznosnih razmerah živele in umirale živali) ali ekoloških (ker je intenzivna pridelava mesa eden najhujših virov onesnaževanja okolja).

Na današnjih kmetijah, ali boljše povedano 'tovarnah', ravnajo z živalmi kot s stroji. Intenzivna reja živali in vsa industrija, ki stoji za tem, prispeva ogromen delež k onesnaževanju okolja. Namesto, da bi hrano pojedli ljudje, gre večina svetovnega pridelka za krmo živali na farmah. Človeško telo nima potrebe po živalskem mesu ali mleku. Vsa potrebna hranila, ki so pomembna v človeški prehrani, lahko dobimo s hrano rastlinskega izvora.

Zgodbe o tem, da vegetarijanci in vegani zbolijo in umrejo zaradi pomanjkanja hranil, ki jih lahko dobimo le z uživanjem živalskih beljakovin (predvsem mesa), na laž postavljajo ljudje, ki so vegetarijanci ali vegani večji del svojega življenja.

Torej...

Preskusite nekaj veganskih receptov in ugotovili boste, da je mnenje, da so vegetarijanci in vegani suhoparni asketi, ki se odrekajo užitkom, zmotno.

Veganski sadni kolač
Ta kolač ne vsebuje nobene dodane maščobe in sladkorja, vendar ima praznično razkošen okus. Na hladnem zdrži do enega tedna. Če se vam bo zdelo, da je premalo sladek, dodajte marcipan.

250 g datljev
240 ml vode
85 g polnovredne moke
85 g bele moke
2 čajni žlički pecilnega praška
1 čajna žlička mešanih začimb (klinčki, kardamom, cimet)
340 g mešanega suhega sadja
115 g nasekljanih suhih marelic
85 g grobo nasekljanih mešanih oreškov
4 jedilne žlice pomarančnega soka
4 jedilne žlice ruma

1. Ogrejte pečico na 170 ºC.
2. Datlje stresite v vodo in jo segrejte do vretja. Kuhajte 5 minut oz. tako dolgo, da se datlji zmehčajo. Datlje dobro zmečkajte, dodajte ostale sestavine in vse skupaj dobro premešajte.
3. Nadevajte v namaščen model za torte in po vrhu zgladite. Pecite približno uro in pol.
4. Da bo kolač še bolj prazničen, pred peko dodajte marcipan. Pol zmesi nadevajte v model in jo zgladite, namažite s tanko plastjo marcipana in prekrijte z drugo polovico zmesi. Marcipan se bo med peko stopil v kolač in obogatil njegov okus.

Veganska sadna torta
900 g na koščke narezanega suhega sadja
570 ml riževega ali sojinega napitka
200 ml hladno stisnjenega sončničnega olja
455 g polnovredne moke
55 g grobo nasekljanih mandljev
1 jedilna žlica melase
nastrgana lupinica eko limone

1. Zmešajte sestavine po vrsti, kot so naštete.
2. Dobro premešajte in z zmesjo napolnite namaščen model za torte s premerom 23 cm.
3. Pokrijte s papirjem za peko in pecite 2 uri pri 150 ºC, nato zmanjšajte temperaturo na 130 ºC in pecite še vsaj eno uro.
3. Ohladite v modelu (najprimernejši je model s snemljivim dnom).
4. Premažite z marmelado ali marcipanom.

Sadna strjenka
1 banana, narezana na kolesca
1 majhna pločevinka koščkov ananasa
250 ml ananasovega soka
250 ml pomarančnega soka
1 žlica agar agarja

1. V kozico zlijte sok in ga zavrite. V vrel sok stresite agar agar. Med vretjem mešajte  2-3 minute.
2. Koščke ananasa in kolesca banane stresite v skledo. Prekrijte sadje s sadnim sokom in pustite, da se ohladi in strdi.

Čokoladna sladica iz hladilnika
30 g margarine
1 jedilna žlica javorjevega sirupa
60 ml sojinega napitka
100 g jedilne čokolade
85 g zdrobljenih piškotov
30 g rozin
30 g nasekljanih datljev

1. V kozici nad paro segrevajte margarino, javorjev sirup, sojin napitek in čokolado dokler se čokolada in margarina ne stopita.
2. Dodajte piškote, rozine in datlje in dobro premešajte.
3. Zlijte na majhen namaščen pladenj in za tri ure postavite v hladilnik.

O SOJI
Poglejmo nekaj odličnih rastlinskih virov beljakovin:
1. Soja: v prehrani se soja uporablja podobno kot druge stročnice, predelano pa jo lahko kupimo kot sojine napitke, sojin sir (bolj znan kot tofu), tempeh, sojino moko, sojino omako in pasto (bolj znano kot miso) in teksturirane sojine beljakovine (koščki ali kosmiči). Tekne tudi v obliki, desertov, jogurtov, namazov, zrezkov in polpetov…ali kot moka v pecivih, pražena slana zrna. Še nekaj pojasnil:
- kuhana soja: najslabša oblika, ker je lupina težko prebavljiva in napenja   
- napitki, deserti in namazi so iz oluščene soje
- iz sojinih koščkov in kosmičev (teksturirane sojine beljakovine) lahko pripravimo razne golaže in zrezke
- tofu je najbolj razširjena in uporabna oblika: iz njega pripravljajo salamice in klobase
- tempeh je precej manj znan izdelek iz soje, a zelo koristen, ker je polnovreden, a hkrati zaradi fermentacije (kot npr. plemeniti siri) precej lažje prebavljiv.
2. Sejtan: pšenično meso je beljakovinski/glutenski del pšenične moke, vendar je relativno problematičen, ker je veliko ljudi alergičnih na gluten.
3. Obstajajo tudi izdelki iz belega boba – »lopino ali lupino« - ki pa do nas še niso prišli
4. Odličen vir beljakovin so tudi ostale stročnice, npr. leča (ki jo lahko skupaj s čim bolj raznovrstnim sadjem in zelenjavo pri vsakem obroku zaužijemo po 1 žlico) in mung ali azuki fižol.
5. Nekaj koristnih in lahko prebavljivih beljakovin dobimo tudi s polnovrednimi žiti (rjavi riž, nepoliran ječmen, pšenica, kinua, amarant).
6. Odlična je spirulina - sicer z dnevnim odmerkom dobimo le 2 g beljakovin, a so izredno lahko prebavljive in v sestavi, ki je zelo podobna sestavi človekovih beljakovin.

PODROBNEJE O SOJI
Soja (latinsko ime Glycine max) je stročnica visoke hranljive vrednosti. Domovina soje je Kitajska, kjer ji že tisočletja pravijo "meso brez kosti". Ko so jo pred 200 leti prinesli v ZDA, se je njena proizvodnja iz leta v leto povečevala in danes največ soje pridelajo prav v ZDA .
Soja spada med redke rastline, ki vsebujejo vse nujno potrebne esencijalne aminokisline. Obstajajo razne vrste soje, ki se med seboj močno razlikujejo in to ne samo po obliki zrna, barvi in okusu, pač pa tudi po kemični sestavi.
Soja vsebuje:
- zelo velik odstotek maščob (povprečno 19 %) in beljakovin (povprečno 37 %)
- pomembne količine vitaminov A in B skupine ter vitamin E
- rastlinske omega-3 maščobne kisline
- magnezij, selen in kalij.

IDEJE ZA PRIPRAVO JEDI
Sojini napitki: uporabljamo jih samostojno, kot dodatek h kavi ali čaju ali kot osnovo za kuhanje pudingov, žitnih kašic in podobnih jedi.
Sojina smetana: je odličen dodatek k špinači, juham, gobovi omaki in kot osnova za pripravo različnih omak.
Sojin sir ali tofu: beseda sir zavaja, ker je tofu le osnova za okus, ki ga boste določili sami. V omaki iz dveh ali treh žlic sojine omake in pol žličke moke za nekaj minut namočite tofu in ga na hitro popecite. Lahko ga posujete s praženimi mandlji, sončničnimi semeni ali sezamom ali pa ga marinirate v peteršilju, česnu in domačih začimbah. Hitro vpije vse, kar mu dodate. Nastrganega in začinjenega, v mešanici z dušeno špinačo ali koprivami lahko uporabite kot nadev.
Tempeh je izdelek, narejen iz kuhane zmlete soje, ki jo nato fermentirajo in oblikujejo v kocke. V kuhinji se uporablja narezan na koščke, namočen v slanico ali slano omako in nato pečen ali ocvrt. Kuhan tempeh lahko jemo samostojno ali ga uporabimo v čilijih, juhah, solatah, sendvičih in enolončnicah, še posebej gre skupaj s kislim zeljem, recimo v sarmi. Tempehov sestavljeni okus spominja na oreške, meso in gobe.
Sojini kosmiči: za nekaj minut jih pokuhajte v jušni osnovi, nato pa jih uporabite kot meso: v omaki, za polnjenje bučk, paradižnikov, paprik ali pripravo musake.
Miso in sojina omaka: dobijo ju s fermentiranjem soje. Fermentirani izdelki so dober vir encimov in mlečnokislinskih bakterij ter urejajo prebavo. Uživanje fermentiranih sojinih izdelkov je nadvse koristno za črevesno floro. Pomembno pa je, da misa ne kuhamo, pač pa dodamo v že skuhano juho, saj bi sicer uničili koristne sestavine.

POMEMBNO!
Danes je več kot dve tretjini  vse soje, ki jo pridelajo v ZDA, gensko spremenjene. Le izdelki z ekološkim certifikatom so popolno zagotovilo, da je izdelek preverjan od semena, vhodnih surovin, pa do vseh uporabljenih dodatkov in postopkov.

ZANIMIVO
Sojin glikemični indeks (GI nam pokaže, kako hitro živilo povzroči dvig sladkorja v krvi) je presenetljivo majhen. Korenje ima indeks 92, riž 72, krompir 70, fižol 40, … soja pa le 15. To pomeni, da uživanje soje od vseh naštetih živil najmanj obremenjuje našo trebušno slinavko.

V EKOLOŠKI TRGOVINI KALČEK
lahko izbirate med različnimi izdelki: azuki, pražena pečena sojina zrnca, deserti, napitki, smetana, yofuji (sojin jogurt) z različnimi okusi, dimljen tofu, pečen tofu in seitan in mariniran seitan. 

ACEROLA ALI MAJHNA ČEŠNJA – NAJBOGATEJŠI VIR VITAMINA C
Vitamin C (imenovan tudi askorbinska kislina) je eden od 13 glavnih vitaminov. Vitamini so skupina kompleksnih spojin, ki jih telo potrebuje za normalno delovanje. Vitamin je C eden od vodotopnih vitaminov, kar pomeni, da ga telo uporabi, kolikor ga potrebuje, presežek pa izloči iz telesa.

Za človeka je preskrba z vitaminom C življenjskega pomena, ker ga organizem ne more proizvajati sam. Večina živali ga lahko proizvaja sama, človek pa ga mora v telo vnesti s hrano.

Vitamin C ima tudi posebno mesto med vitamini. Ob obremenitvah (na primer pri stresu) se poraba vitamina C v telesu zelo poveča. Vitamin C je zelo pomemben ob izrednih telesnih in umskih naporih, varuje pa tudi pred srčnim napadom in kapjo; je pomemben antioksidant, ki zmanjšuje oksidativne okvare DNK in beljakovin; celicam kosti, zob, dlesni, vezi in krvnih žil pomaga, da rastejo in ostanejo zdrave. Sodeluje tudi pri odzivu telesa na okužbo in stres ter pomaga učinkovito uporabljati železo. Če telo ne dobi zadosti vitamina C na dan, se pogosteje pojavljajo modrice, krvavitve dlesni, rane se slabo celijo, zobje izpadajo, pojavijo se bolečine v sklepih in okužbe.

Če verjamemo raziskavam, večina Slovencev ne zaužije dovolj vitamina C. Narodi, ki jedo veliko sadja in zelenjave, ki sta bogata vira vitamina C, manj obolevajo za boleznimi srca in ožilja.

Priporočena količina vitamina C v prehrani je 100 - 200 mg dnevno. Vir vitamina C naj bosta, kadar je le možno, sadje in zelenjava; priporočeno količino zaužijemo s 5 obroki sadja in zelenjave na dan. Vitamin C najdemo v citronskem sadju, paradižniku, jagodah, papriki,  brokoliju, surovem kislem zelju itd. Največ pa ga vsebuje acerola.

Uživanje prevelike količine vitamina C (več kot 1.000 mg na dan) lahko povzroči slabost, želodčne krče, drisko in tudi ledvične kamne.

ACEROLA ALI »MAJHNA ČEŠNJA«
Acerola (Malpighia glabra) ali »majhna češnja« je tropsko sadno drevo. Raste v južnem Texasu, Mehiki in na Karibih ter v Peruju in Braziliji. Gojijo jo tudi v Indiji. Drevo zraste do 3 metre v višino. Listi so zimzeleni in dolgi do 5 do 10 cm. Cvetovi so v socvetjih s po 2-5 cvetov skupaj, vsak cvet ima premer od 1 do 1,5 cm s petimi rožnatimi ali rdečimi cvetnimi listi.

Sadež je svetlo rdeč s premerom od 1,5 do 2 cm in ima 2-3 trda semena. Je sočen, trpko sladek in vsebuje veliko vitamina C in ostalih hranil.

Acerola je med najboljšimi naravnimi viri vitamina C. Sok iz acerole vsebuje kar 32-krat več vitamina C kot pomarančni sok. Poleg vitamina C vsebuje acerola tudi vitamine A, B1, B2, niacin ter železo, fosfor in kalcij. Visoke vsebnosti bioflavonoidov, antocianov in organskih kislin v aceroli omogočajo boljši izkoristek vitamina C in krepijo njegove koristne učinke.

PAZITE PRI NAKUPU
Pri nakupu pripravkov iz acerole bodite pazljivi. Umetni vitamin C nima nič skupnega z sadeži, narisanimi na ovojnini, razlika v ceni pridobivanja naravnega ali umetnega pa je tisočkratna. Dobro preberite opis vsebine na ovojnini in kupite prah acerole ali tablete, narejene iz posušene acerole. Pomembno je, da izdelek vsebuje 100-odstotno, posušeno acerolo. Izdelkom, v katerih je askorbinski kislini primešanih od 5 do 10 odstotkov posušene acerole, ne kupujte, saj z njimi ne boste dobili naravnega vitamina C.

Zavajanje kupcev je skrito v eni črki: ni vseeno, ali je vitamin z acerolo ali iz acerole. Pripravki, katerih temelj je umetno sintetiziran vitamin C z dodatkom nekaj odstotkov acerole ali drugih naravnih snovi, je namenjen le temu, da bo dobiček od prodaje čim večji, ne pa vašemu zdravju. Kadar je na deklaraciji vitamin C naveden brez razlage vira, ste lahko prepričani, da kupujete umetno snov, ne glede na dolg seznam morebitnih naravnih snovi, ki so še navedene na deklaraciji. V takšnem izdelku je lahko delež umetnega vitamina C kar 95 odstotkov, vseh drugih naravnih sestavin, ki so na dolgo in široko opisane, pa komaj za vzorec.

V ekološki trgovini Kalček na Trubarjevi 28 v Ljubljani in v samopostrežni trgovini v BTC-ju in v Kalček na Trubarjevi 28 v Ljubljani lahko kupite acerolo v obliki prahu in tablet.


SPIRULINA
Alge sodijo med najstarejše organizme na zemlji. Strokovnjaki menijo, da jo naseljujejo že okoli tri milijarde let. Nekatere od njih so užitne in se že stoletja uporabljajo v prehrani. Zadnji dve desetletji se alge uveljavljajo tudi kot dodatek v prehrani sodobnega človeka.

Spirulina je modro zelena alga enostavne zgradbe, ki raste v alkalnih vodah toplega podnebja. Do prihoda španskih konkvistadorjev je bila del tradicionalne prehrane Aztekov, ki so jo mešali s koruzo. Tudi ljudstva ob jezeru Čad v Afriki jo poznajo in uživajo – skupaj s proseno kašo.

Spirulina
- je najbogatejše beljakovinsko živilo, saj vsebuje kar 60 % beljakovin (jajca v prahu 45 %, kvas 35 %, ribje in pusto meso do 20 %), t.j. 8-krat več kot tofu. Telo jih kar 57 % tudi izkoristi;
- vsebuje esencialne aminokisline, ki jih naš organizem ni sposoben sintetizirati in so skoraj nenadomestljiv dodatek k prehrani vegetarijancem, ki so zaradi izogibanja hrani živalskega izvora praviloma za njih prikrajšani;
- je najbogatejši vir vitamina B-12, ki ga vsebuje dva in pol krat več kot jetra (rastlinski vir sta še kvas in tempeh). Vsebuje tudi veliko drugih vitaminov skupine B;
- je najbogatejši vir beta karotina (provitamina A), vsebuje ga 10-krat toliko kot korenje ali 20-krat toliko kot papaja;
- vsebuje izjemno veliko železa – 50-krat več kot špinača. Drugi minerali so v sledovih, natrija pa skoraj ni;
- vsebuje 5-krat toliko kalcija kot mleko, zato je priporočljiva za ljudi, ki imajo težave z alergijami in zato uživajo manj mleka in mlečnih izdelkov;
- ne vsebuje holesterola;
- vsebuje gama-linolensko kislino (GLK), ki sodi med zaščitne snovi in jo sicer človek dobi samo z materinim mlekom; manj znani in dostopni viri so še: svetlinovo olje, seme borage in seme črnega ribeza;
- vsebuje tudi nekaj klorofila, ki je močno naravno detoksikacijsko sredstvo s pomembnim proti mikrobnim delovanjem. Novejše raziskave kažejo na to, da klorofil zavira predvsem razmnoževanje nekaterih virusov (npr. virusa herpesa).

Priporočeni dnevni odmerek je od šest do devet tablet na dan (3 do 4,5 g) ali polna čajna žličko prahu (5g).

Kaj so pokazale raziskave:

1. Spirulina vpliva na raven holesterola in znižuje krvni tlak. Učinek so proučevali pri 36 preiskovancih (16 moških in 20 žensk, starih od 18-65 let), ki so šest tednov pojedli po 4,5 g spiruline na dan. Preiskovanci med jemanjem spiruline niso spreminjali prehrane ali načina življenja. Rezultati so pokazali bistvene razlike v vrednostih triacilglicerola, skupnega holesterola in HDL holesterola, pa tudi spremembe v krvnem tlaku – znižal se je sistolični in diastolični tlak.

2. Spirulina vpliva na uravnavanje krvnega sladkorja. Učinek spiruline so proučevali pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa II. Raziskavo so izvedli na 25 bolnikih, ki so dva meseca jemali po 2 g spiruline na dan. Ugotovili so znižane koncentracije glukoze na tešče in po obedu ter znižane koncentracije HbA(1c).

3. Spirulina krepi obrambne sposobnosti organizma. Alge spodbujajo izločanje interferona, ki krepi obrambne sposobnosti organizma. Zaradi imunostimulativnega delovanja se alge pogosto uporabljajo kot dopolnilno sredstvo ob konvencionalnem zdravljenju nekaterih virusnih bolezni in kronični šibkosti imunitete (npr. pri rakastih boleznih, avtoimunih boleznih, pri uporabi imunosupresivne terapije...).

4. Spirulina izboljšuje prebavo. Redna uporaba alg izboljša prebavo, pospeši peristaltiko in praznjenje črevesja. Alge pomagajo pri obnovi sluznice želodca in dvanajsternika, ki se pogosto poškoduje pod vplivom stresa, zaradi uživanja poživil, nekaterih zdravil ali nekvalitetne prehrane.

KATERA VREČKA JE NAJBOLJŠA?
Tudi če smo se že navadili, da s sabo po nakupih nosimo nakupovalno torbo, se ne bomo mogli popolnoma izogniti uporabi plastičnih vrečk – če ne prej, pa takrat, ko bomo kupovali sveže ribe. Marsikje po svetu so že začeli sprejemati ukrepe, ki vodijo k zmanjšanju onesnaževanja okolja s plastiko. Najbolj obremenilne za okolje naj bi bile najtanjše vrečke, ker se jih ne reciklira. Vendar – resnici na ljubo – tudi »debelejših« vrečk se ne reciklira. Po dostopnih podatkih do reciklaže pride manj kot 1 % vrečk, več kot 99 % pa jih konča na smetiščih ali še slabše, v okolju. Zelo uspešen ukrep je leta 2002 sprejela vlada Južnoafriške republike: od proizvajalcev so zahtevali, naj izdelujejo zelo trpežne vrečke, ki so bile seveda tudi dražje. S tem preprostim ukrepom so dosegli, da se je uporaba plastičnih vrečk zmanjšala za 90 %.

Plastične vrečke
Plastične nakupovalne vrečke so med najbolj uporabljenimi potrošniškimi izdelki. Zaradi nizke teže in cene ter odpornosti na vodo, so zelo priročne za prenašanje hrane in oblačil. Samo nekaj gramov težke in samo nekaj milimetrov debele se zdijo neškodljive – če ne bi bile izdelane v ogromnih količinah iz nafte, ki je neobnovljiv naravni vir.

Večina plastičnih vrečk ne pride do smetišč, pač pa končajo na ograjah, drevesih, v grlih ptic, v odtokih in na obrežjih rek in kanalov. Na tisoče kitov, delfinov, morskih želv in drugih morskih sesalcev pogine vsako leto, ko se zadušijo s plavajočo plastično vrečko, ki jo zamenjajo za hrano.

Plastične vrečke niso bio-razgradljive. Postopoma v procesu, imenovanem fotodegradacija, razpadajo v čedalje manjše strupene delce, ki onesnažujejo tako prst kot vodo, nato pa končajo v prehranjevalni verigi, ko jih nenamerno zaužijejo živali in seveda tudi ljudje.

Kaj pa papirnate vrečke?
Papirnate vrečke iz recikliranega papirja se na prvi pogled res zdijo bolj »zelene« od plastičnih, ker so izdelane iz celulozne vlaknine, ki je bio-razgradljiv material. Žal pa ni res, da so za okolje boljše kot plastične vrečke. Papirnate vrečke so različne glede na vrsto oplemenitenja papirja (premazovanje, glajenje), s katero se viša tudi obremenitev za okolje zaradi večje porabe energije v procesu. Proces izdelave recikliranega papirja je veliko bolj energetsko intenziven kot proces, v katerem izdelujejo plastične vrečke. Plastika je lažja, lažje jo je skladiščiti in tovoriti. Problem je tudi v tem, da za izdelavo papirnatih vrečk porabljamo drevesa in da pri nas nimamo urejenega sistema zbiranja papirnatih vrečk.

Novo: vrečke iz bio-razgradljive plastike
V zadnjem času so začeli izdelovati vrečke iz bio-razgradljivega materiala, ki imajo enako dobre lastnosti kot plastične, a nič od njihovih obremenilnih učinkov. Polimeri, iz katerih je material za te vrečke, so pridelani iz koruze, ki ni gensko spremenjena. Takšna vrečka je enako uporabna kot plastična, prinaša pa pomembne ekološke prednosti: za njeno izdelavo uporabljamo naravno obnovljiv vir (za razliko od nafte, ki ni obnovljiv vir) in ko jo vrnemo v okolje, ga ne obremenimo. Ker je biološko razgradljiva in se jo da kompostirati, je primerna tudi za zbiranje bioloških odpadkov.

Kako se torej odločiti?
NE za:
- plastične in papirnate vrečke, tudi če so iz recikliranega materiala (ker se tudi pri reciklaži porablja energija in fosilna goriva).
POGOJNO DA za:
- vrečke iz biorazgradljive plastike (ker imajo vse dobre lastnosti plastičnih vrečk in nobene od njihovih slabih lastnosti). Te vrečke uporabljajmo zelo varčno in samo, kadar je to res nujno. Sicer je res, da niso obremenilne za okolje, vendar pa za njihovo izdelavo uporabljajo naravni vir – koruzo, ki je pomembno živilo.
DA za:
- nakupovalno torbo, izdelano iz materialov, ki ne obremenjujejo okolja. Uporabite jo lahko velikokrat; vanjo spravite več stvari, kot v vrečko; obešeno preko rame jo je lažje nositi, kot vrečko, ki reže v dlan; premišljeno izbrana je lahko modni dodatek.

Še nekaj preprostih stvari, ki jih lahko naredi vsak:
* Majhne nakupe lahko brez vrečke spravite v žep ali torbico.
* Imejte nakupovalno torbo ali vrečko iz blaga v avtu, pisarni, torbici, da vam bo vedno na razpolago.
* Recite ne, hvala brezplačnim vrečkam in predlagajte trgovcem, naj se začnejo obnašati ekološko.
* Za začetek poskusite zdržati en teden, ne da bi kupili ali zastonj prejeli novo plastično vrečko. Če bi vsak kupec domov odnesel samo eno vrečko manj na mesec, bi naravi prihranili breme stotin milijonov odvrženih vrečk vsako leto.
 

O KOZMETIKI
Ljudje se vedno bolj zavedamo zdrave prehrane, pozabljamo pa na previdnost pri izbiri kozmetike. Za varnost hrane je veliko bolje poskrbljeno kot za varnost kozmetike. Več kot polovica strupov v telo ne pride skozi usta, temveč skozi kožo. Razni pesticidi in fungicidi, ki se jim z nakupom eko solate izognemo, se skrivajo v kozmetičnih izdelkih in čistilih, ki jih uporabljamo. Manj kot petina kemikalij, uporabljenih v kozmetični industriji, je testirana v neodvisnih ustanovah, ker proizvajalci vztrajajo, da takšno testiranje ni nujno. Množična občila živijo od kapitala multinacionalk, zato se jim ne želijo zameriti, potrošnik pa svoje zdravje naivno zaupa proizvajalcem in krog je sklenjen. Kozmetična industrija pravi, da bi bili že vsi mrtvi, če bi bilo vse to res. Težava je v tem, da vsaka stvar prispeva po malo, naše težave z zdravjem pa so na koncu seštevek vseh teh 'nenevarnih' snovi.

Poglejmo še nekaj zanimivih dejstev:
- zakonodajalec ni definiral, kaj v kozmetiki pomeni beseda naravno, zato za kozmetiko, ki se želi formalno razglasiti za »naravno«, zadošča že, da vsebuje 1 % naravnih sestavin;
- kar 60 % sestavin, ki jo s kozmetiko nanesemo na kožo, telo preko kože vsrka. Z začetkom uporabe tako imenovanih pospeševalcev vpijanja, ki lahko za 100-krat pospešijo vpijanje določene snovi, v naše celice in od tam naprej v kri in limfo prihajajo snovi, ki so včasih ostajale na površju;
- Američani so izračunali, da povprečna ženska v povprečju uporablja devet kozmetičnih izdelkov in tako prihaja v stik z 196 kemikalijami dnevno, v enem letu pa samo z uporabo kozmetike njena koža vpije do 2 kg kemikalij.

Deklaracije na kozmetičnih izdelkih s prostim očesom največkrat ne moremo prebrati, pa tudi, če jih, ne razumemo kaj dosti. Če se seznam začne s parafinum liquidum, vazelinum ali petroleum, je osnova izdelka nafta oziroma naftni derivat. Maščoba je praviloma nujna sestavina kozmetike. Nafta je mrtva maščoba, ki ne hrani kože kot naravna olja, a je veliko cenejša kot denimo jojobino ali avokadovo olje. Parabeni so konzervansi, ki kremam podaljšajo obstojnost, vendar vse več nevladnih organizacij in neodvisnih raziskovalcev svari, da pri človeku lahko povzročajo hormonske motnje. Oznaka PEG pomeni, da izdelek vsebuje snovi, ki močno pospešujejo vpijanje v kožo in naše telo pripravijo do tega, da lahko še nekaj časa po uporabi skozi kožo prepušča snovi, ki jih sicer ne bi. Ftalati so snovi, za  katere vemo, da poškodujejo jetra in vplivajo na zarodek. Pogosto so zato na deklaracijah skriti v oznaki parfum (fragrances), ki pa je poslovna skrivnost, zato njegove sestave ni potrebno napisati. Živo srebro (na deklaracijah pogosto navedeno kot thimerosal) najdemo v kapljicah za oči, mazilih in deodorantih.

KAKO NAJ TOREJ IZBEREMO?
Najenostavneje bo, če poiščemo izdelke, ki so jih certificirale neodvisne ustanove. Na področju kozmetike najbolj šteje certifikat BDIH, ki ga izdaja nemška kontrolna organizacija. Zaupamo lahko tudi izdelkom z oznako Demeter ali certifikati BIO in EKO. V naših trgovinah lahko izbirate med naslednjimi znamkami, ki ponujajo certificirane 100 % naravne izdelke: Avalon Organics, Bergland, Dr. Hauschka, Lavera, Logona, Primavera Life, Sante, Maharishi Ayurveda, Martina Gebhardt, Organic Pharmacy, Urtekram in Weleda. Seznam vseh priznanih naravnih blagovnih znamk najdete na spletnem naslovu:
http://www.kontrollierte-naturkosmetik.de/e/producer_natural_cosmetics.htm

KAJ POMENI CERTIFIKAT BDIH?
BDIH je certifikat za naravno kozmetiko, ki mora izpolnjevati naslednja merila:
- uporaba naravnih rastlinskih surovin, pretežno iz certificirane ekološke pridelave ali kontroliranega nabiranja divje rastočih rastlin;
- testiranje na živalih ni dovoljeno;
- surovine, ki so prišle na trg po letu 1998, se lahko uporabljajo le, če niso preskušane na živalih;
- uporaba anorganskih soli ali mineralnih surovin je načeloma prepovedana, razen specificiranih izjem;
- uporaba ekstrahiranih naravnih surovin skozi procese hidrolize, hidrogenizacije, esterifikacije, transesterifikacije je strogo določena;
- prepovedana je uporaba sintetiziranih barvil, dišav, etoksiliziranih surovin, silikonov, parafina in drugih naftnih derivatov;
- za zagotavljanje varnosti izdelkov je dovoljena uporaba naravnih konzervansov ter omejena količina naravnim identičnih konzervansov, kot so: benzoic acid (benzojska kislina), salicil acid (salicilna kislina), sorbic acid (sorbinska kislina) in njihove soli ter benzyl alcohol (benzilni alkohol);
- obsevanje izdelkov ni dovoljeno;
- uporaba gensko spremenjenih organizmov ni dovoljena;
- proizvodni proces mora biti prijazen do okolja;
- embalaža mora biti iz okolju prijaznih materialov.

Prepričajte se še sami: na povezavi http://www.cosmeticsdatabase.com/index.php?nothanks=1 lahko preverite, kako varna ali škodljiva je vaša kozmetika.
Če ne najdete vašega pripravka (stran je ameriška), vnesite sestavine.

ŽIVLJENSKA DOBA
Najprej v razmislek: kako kvalitetno je življenje in zdravje današnjih ljudi? Sodobna medicina definira zdravje kot nenavzočnost bolezni. Toda zdravje je več kot to, je čvrsta energija, bistrost duha, odpornost proti stresu in okužbam, čustveno ravnovesje, dobra telesna kondicija in vzdržljivost – torej dobro počutje organizma, ki deluje s polno silo, ne le nenavzočnost bolezni. Koliko ljudi v zrelih letih in koliko starostnikov poznate, ki ustrezajo tej definiciji?

Zaradi strupov v okolju, ki jih s hrano, vodo in zrakom vnašamo v svoje telo, prej ali slej zbolimo. Pomoč poiščemo pri zdravniku. Sodobna medicina je »krizna medicina«: njen cilj je, da ležečega bolnika spravi spet pokonci - potem je njen posel končan. Ujeta je med bolnikovo željo po takojšnjem olajšanju bolečine in dobičkonosnim trženjem čarobnih krogic farmacevtske industrije. Večina teh zdravil pa pomeni le dodatno breme ob številnih drugih sintetičnih strupih, ki jim je posameznik izpostavljen. Negativne posledice plačuje bolnik sam v obliki stranskih učinkov. Voda sestavlja 2/3 našega telesa in pokriva ¾ planeta. Kljub njeni pomembnosti se ocenjuje, da je s pesticidi zastrupljenih že več kot polovica vseh vodnih virov. Veliko pesticidov smo pričeli uporabljati, še preden je bil dodobra preučen njihov vpliv na organizem. Zdaj vemo, da je kar 60 % herbicidov, 90 % fungicidov, in 30 % insekticidov kancerogenih. Poleg raka pesticidi povzročajo poškodbe zarodkov, živčevja in genetske mutacije. Povečuje se število bolnikov, pojavljajo se bolezni, ki jih prej ni bilo. Naši telesni sistemi so porušeni, kar se kaže v njihovi nesposobnosti prilagajanja: rak, alergije, sindrom kronične utrujenosti, osteoporoza, endometrioza, neplodnost, sladkorna bolezen, astma, sindrom razdražljivega črevesja, debelost, depresija in anksioznost.

Spomnimo se osnovnega pravila: zdrava in kakovostna prehrana omogoča pravilno delovanje telesnega kemizma. Ključno vprašanje je, kaj naj jemo, pijemo in dihamo, da ne bomo zboleli, ampak bomo lahko polno delovali tudi v poznih letih našega življenja. Daleč najpomembnejši vir nutracevtikov (to so hranila, ki so del našega evolutivnega razvoja) je hrana, ne dodatki. Številna naravna živila vsebujejo več kot dvajset dejavnih nutracevtikov v dovolj velikih količinah, da lahko vplivajo na naše zdravje. Tako npr. uživanje zelenjave iz družine križnic, kamor spada zelje, brokoli, brstični ohrovt in cvetača, znatno zmanjša tveganje za razvoj raka. Že tri porcije na teden za 60 % zmanjšajo verjetnost, da bomo zboleli za rakom na debelem črevesju in hkrati povečajo sposobnost telesa za izločanje strupenih snovi.

Človeško telo ni stroj, sestavljen iz posameznih delov, ki jih zamenjamo, ko se pokvarijo in odpovedo, pač pa je kot samoorganizirana džungla, za katero v celoti nikomur ni popolnoma jasno, kako deluje. Narava je modra, pripravila je najbolj učinkovite možne kombinacije in le človek je bil lahko tako neumen, da je menil, da je modrejši od nje. Sodobne bolezni in degeneracija človeške vrste nas opozarjata, da je skrajni čas, da se streznimo in postanemo modrejši.


SLADKARIJE ZA OTROKE
Obdobje odraščanja je fizično in psihično zelo zahtevno. Potreba po vitaminih, mineralih, kakovostnih ogljikovih hidratih, beljakovinah in maščobah je velika, saj se v tem obdobju postavljajo temelji za vse življenje. Raziskave, opravljene v ZDA, so pokazale, da so otroci, ki so uživali izključno ekološka živila, v telesu imeli do desetkrat manj toksinov kot vrstniki, ki so uživali konvencionalno pridelano hrano. Obsežna raziskava, ki je potekala nekaj let med tamkajšnjimi šolarji, je pokazala pomembno povezanost tudi med šolskim uspehom in prehrano. Šolarji, ki so začeli uživati hrano brez kemičnih dodatkov, so močno izboljšali učni uspeh, stopnja agresivnosti in hiperaktivnosti pa se je znižala.

Prazne kalorije otroku ne bodo nudile resnične podpore za rast in razvoj. Očitno je, da hrana ni le polnilo in da vpliva na nas bolj kot si mislimo; na tvorbo kosti, tkiv, možganskih celic, na fizično in duševno zdravje, ter na umske sposobnosti. In kar zamudimo v obdobju odraščanja, je kasneje težko nadoknaditi.

Otrokom pojasnite, zakaj ste se odločili za spremenjen način prehrane. Na njim ustrezen način - tako, da bodo razumeli - jim posredujte svoje znanje in informacije, ki ste jih že zbrali. Nakupujte skupaj z otroci. V trgovini si vzemite čas in skupaj preberite, kaj piše na opisih sestavin živil. Poiščite takšna, ki nimajo umetnih dodatkov, konzervansov, barvil ipd. Vpeljite preprosto pravilo: česar ne moremo z lahkoto izgovoriti, ne bom jedli! Izogibajte se vsem kemičnim dodatkom: pesticidom, herbicidom, hormonom, konzervansom, umetnim barvilom in aromam. Za množico E-jev je že znano ali pa se sumi, da so zdravju izredno škodljivi (kancerogeni, mutageni...), pa se kljub temu še naprej uporabljajo v osnovnih živilih (tudi kruh jih je poln!). Otrokom je všeč, ko izvedo kaj novega in pomagajo pri odločanju, kaj bo potovalo v nakupovalno košaro. Nakupovanje naj bo izbiranje najboljšega od ponujenega. 

Otrokom povejte svoje mnenje o igračkah, ki jih proizvajalci dodajajo kot nagrado svojim izdelkom, da bi bili ti bolj privlačni za otroke. Kolikokrat se potem zgodi, da kosmiči ostanejo v škatli, ker so zanič! Enako velja za živila, ki jih agresivno oglašujejo po televiziji.

Na srečo postaja izbira ekoloških živil tudi v slovenskih trgovinah z živili čedalje večja. V ponudbi najdete celo ekološke sladkarije, čokolade (tudi takšne iz poštene trgovine) in ekološke sladolede, ki so odličnega okusa (zaenkrat jih v Sloveniji dobite le v ekološki trgovine Kalček). Med njimi boste našli sladolede za vegetarijance in tiste, ki so alergični na laktozo, gluten, kvas, jajca itd. – tako ni več bojazni, da bi otroci skupaj s posladkom pojedli cel kup škodljivih kemikalij.


AVOKADO
Avokado ali aligatorjeva hruška, kot mu pravijo na Jamajki, je odličen sadež, ki ga lahko uživamo pri vsakem obroku. Prvotna domovina avokada so kraljestva Aztekov in Majev v Srednji in Južni Ameriki. Ime avokado je izpeljano iz azteške besede ahúacatl. Za ljudi iz Latinske Amerike je bilo to tropsko, vedno zeleno drevo, vir »gozdnega masla«.

Sestavine in delovanje
Avokado ne redi, ravno obratno, čeprav vsebuje za sadež nenavadno veliko maščobe (15-20 %). Kljub temu je lahko prebavljiv, saj vsebuje številne encime, ki pospešujejo razgradnjo maščob. Vsebuje esencialni maščobni kislini, linolno in linolensko kislino, ki ju telo samo ne more proizvajati. Zadostno dovajanje teh maščobnih kislin zmanjšuje tveganje za obolenja srca in obtočil.

Avokado je bogat z beljakovinami, kalijem in vitamini, predvsem B6, biotinom in vitaminom E. Obrok avokada pokrije približno dve tretjini dnevne potrebe po teh vitaminih. Od znotraj deluje vitamin E na vezivna tkiva in jih ščiti pred prostimi radikali. Avokadova maska deluje čudežno pri suhi in raskavi koži, odstranjuje gube in kožo naredi spet mehko.

Avokado vsebuje posebno vrsto sladkorja (manoheptulozo), ki poživlja kronično utrujene in pomaga predebelim do vitke postave. Po uživanju avokada se količina sladkorja v krvi zniža, zaradi česar se preskrbljenost živčnega sistema in možganskih celic, ki se prehranjujejo izključno z glukozo, zelo izboljša. Zato se počutimo vitalni, sveži in bistrega duha. Ljudje s povečano telesno težo imajo pogosto povečano količino inzulina, ki preprečuje zgorevanje maščobnih celic. Avokadove učinkovine znižujejo količino inzulina, zaradi česar se maščobne obloge lažje raztapljajo. Avokado nam daje tudi veliko lecitina (ki je pomemben za živčne celice) in bakra (ki je nenadomestljiv pri tvorjenju rdečih krvnih telesc).

Kako kupujemo avokado:
Če se lupina pod rahlim pritiskom s palcem nekoliko vda, je sadež zrel.
Sadež mora biti enakomerno čvrst in ne sme imeti črnih in poškodovanih mest.
Trši sadeži vam bodo v dveh ali treh dneh dozoreli doma. Shranite jih na hladno mesto.
Izberite ekološko pridelan sadež, s katerim boste zaužili vse prej naštete koristne snovi, ne da bi poleg njih prejeli še škodljive. Tudi okus je bistveno boljši.

Kako ponudimo avokado
Avokado uporabljamo v glavnem surov. Ima nežen okus, ki spominja na oreške. Nežno zeleno meso okoli velike okrogle koščice jemasleno mazavo in zelo izdatno. Najbolje je, da sadež prerežemo po dolžini do koščice in odpremo polovici. Če je sadež zrel, lahko mehko meso z žlico postrgamo iz neužitne lupine. Obarvane, gnile dele sadeža odstranimo.
Avokado je zelo primeren za malico na delu. Prerežemo ga čez pol in pojemo z žličko.
Napolnimo ga z rakci, mehkim sirom ali kakšnim drugim primernim nadevom in ponudimo s solato.
Na zraku se zaradi kisika hitro temno obarva, zato meso takoj, ko ga postrgamo,  pokapamo z limono.
Da se preostala polovica avokada ne posuši, jo namažemo z oljem.

Avokadova krema
Je slastno osvežilna, zlasti če avokado najprej ohladimo. Dobro se meša z drugimi okusi. Iz enega avokada nastane presenetljivo veliko kreme. Kremo najlažje pripravimo v visoki skledi s paličnim sekljalnikom. Avokado prerežemo na polovico, z žličko izdolbemo meso, ga narežemo na koščke, dodamo malo vode in zmešamo v kremo. Kremo lahko jemo kar takšno kot je, lahko pa jo zmešamo s koščki banane, jogurtom in sočnim sadjem, koruzo, rdečo ali rumeno papriko in olivnim oljem. Avokadova krema je lahko prebavljiva in ugodno vpliva na prebavo. Priporočljiva je tudi za bolnike in majhne otroke.

Tudi koščico lahko uporabimo: iz nje lahko vzgojimo lepo in nezahtevno sobno rastlino. Koščico položimo v steklen kozarec z vodo, ki ga postavimo na okensko polico. Če imamo srečo, bo seme čez nekaj časa vzklilo in zrasel bo zelen poganjek. Posadimo ga v cvetlični lonček, pokrijemo z zemljo in postavimo na sončen prostor. Rastlina avokada bo kmalu zrastla do stropa.

Viri: Klaus Oberbeil/dr.med.Christiane Lentz: Zdravilna moč sadja in zelenjave; Brigitte Kranz: sadje za zdravje in prehrano; Jackie Habgood: Zdravo kombiniranje hrane.


O OSTEOPOROZI
Osteoporoza je tihi tat. Čisto tiho in neopazno nam lahko iz okostja izgine do 25 % kostne mase, še preden dopolnimo 50 let. Zaradi usihanja kostne mase ima vsaka tretja ženska in vsak dvanajsti moški že pred sedemdesetim rojstnim dnem vsaj en zlom kosti: najpogostejši so zoprni zlomi kolkov.
 
Vendar tega ne bi bilo treba! V nekaterih družbenih skupnostih bistvene izgube kostne mase v obdobju po menopavzi sploh ne poznajo. Analize okostij so pokazale, da je bila izguba kostne mase v 18. stoletju manjša kot v 20. stoletju! Ugotovili so, da je izguba kostne mase tesno povezana z načinom prehrane: večja je pri osebah, ki zaužijejo veliko nemlečnih živalskih beljakovin (meso/ribe/jajca), hkrati pa dobijo malo kalcija in popijejo veliko kave. Dejstvo je, da je bilo od paleolitika do 18. stoletja do mesa težko priti in so ga zato ljudje jedli manj in bolj poredko, kot danes.

Osebe, ki zaužijejo veliko beljakovin, skoraj praviloma dobijo osteoporozo. Z beljakovinami bogata živila se v telesu pretvorijo v kisline. Telo nevtralizira kisle presnovke z alkalnima antigenoma: natrijem in kalcijem. Pri tem telo najprej porabi svoje zaloge natrija, nato pa črpa kalcij iz kosti. Zato velja: bogatejša, ko je prehrana z beljakovinami, več kalcija porabimo. Pomislili bi, da nam bo pomagalo, če bomo v telo vnesli večje odmerke kalcija. Žal ni tako, ker preveč beljakovin zavira kopičenje in izkoriščanje kalcija!  Poleg preveč beljakovin so zaviralci še: pomanjkanje magnezija, preveč stresa, preveč kave, premajhna telesna aktivnost in pomanjkanje želodčne kisline. Če so našteti zaviralci prisotni, še tako veliki dodatki kalcija ne bodo pomagali proti osteoporozi. Učinkovito se ji lahko izognemo takole:    

-     omejite uživanje mesa na en obrok na dan največ trikrat na teden, sicer pa raje uživajte rastlinske beljakovine: orehi, semena, grah, leča, fižol, avokado in tofu.

-     raje izberite ribe kot meso. Ribe vsebujejo več esencialnih maščob in manj estrogenov.

-     uživajte minerale iz semen in oreškov in ne iz mlečnih izdelkov, ki jim primanjkuje magnezij, brez katerega pa telo kalcija ne more izkoristiti.

-     omejite pitje kave.

-     bodite telesno dejavni vsak drugi dan. Za ohranjanje kostne mase so odlične vaje z utežmi, koristijo pa tudi vsaj petnajstminutni dnevni sprehodi.

Za ohranjanje kostne mase je eno od najboljših živil črni sezam: zvrhana žlica na dan vas bo oskrbela s potrebnim kalcijem, magnezijem in drugimi pomembnimi hranili. Če že imate osteoporozo, vzemite po tri žlice črnega sezama na dan. Pazite: ne smemo ga kuhati! Odlične so kombinacije črnega sezama z medom, lahko ga primešamo namazom, dodamo v solato ali jogurt – še posebej odlična je kombinacija z yofujem (sojin jogurt). Če v jogurt dodamo še malo limonovega soka, bo jed še bolj sveža in lahka. Za zajtrk ga lahko uživamo z müslijem, v sadnih sokovih, po kosilu pa z medom.


ČRNI SEZAM IN LANENO SEME
Seme črnega sezama seveda ni enako lanenemu semenu, imata pa skupno lastnost: oba sta pomemben del zdrave prehrane. Semena v svoji naravni obliki skupaj s sadjem in zelenjavo predstavljajo osnovno hrano, za katero smo ljudje biološko prilagojeni. Za vsakodnevne potrebe zadošča že nekaj žlic različnih semen, kar v svetu, kjer kraljuje pravilo »več je bolje«, zveni kot znanstvena fantastika.

ETERIČNA OLJA
Eterična olja in dišavne svetilke so zelo lepo darilo. Človek že od nekdaj uporablja vonjave za zdravljenje, zapeljevanje, nego telesa in verske ceremonije. Arabci so v 12. stoletju znanje zdravilstva z eteričnimi olji prinesli v Španijo in južno Francijo, kjer je v samostanih doseglo visoko raven. Eterična olja so dišave, ki se v obliki drobcenih oljnih kapljic nahajajo v različnih delih rastlin. Ker vsebujejo vse značilnosti rastlin, predstavljajo esenco, dušo rastline. Prijetni vonji stimulirajo naša čutila in vzpodbudijo različne občutke. Še preden z logičnim mišljenjem (veliki možgani) dojamemo, kaj se dogaja, vonjave že spodbudijo sprostitev različnih nevrokemikalij, ki se nahajajo v globljih možganskih plasteh (endorfin, encefalin, serotonin, adrenalin, noradrenalin) in te v nas takoj sprožijo umirjajoč, erotičen ali spodbujevalni učinek.

Ko boste izbirali eterična olja za prijatelje, si lahko pomagate z razvrstitvijo po horoskopskih znamenjih. Ta razdelitev vam bo pokazala smer, pri končni izbiri pa se zanesite na svoj nos in intuicijo. In bodite pozorni, ko kupujete eterična olja: sintetične, iz nafte pridelane dišave, nimajo dobrodelnih učinkov ekološko pridelanih eteričnih olj.

Vir: Dr. med. Beate Rieder in Fred Wollner: V svetu dišav.

OLJA, TAKŠNA IN DRUGAČNA...
Med olji, ki jih lahko uporabimo za pripravo jedi, so velike razlike, ki se odražajo tudi v njihovih cenah. Glede na način pridelave lahko olja razdelimo v dve veliki skupini:
1. Olja, pridelana s kemično ekstrakcijo, pri kateri iz  zmesi izvlečejo eno izmed sestavin tako, da iz trdnih in tekočih zmesi odstranijo topne komponente s topilom. Ta način je za proizvajalca poceni, vendar pa takšna pridelava prinese težavo: kot topilo uporabljajo heksan, ker se dobro meša z oljem zaradi nepolarnosti, vendar je heksan okolju nevaren, dražilen in zelo lahko vnetljiv, zato ga je treba po končanem postopku odstraniti s segrevanjem. Pri tem postopku se nekatere maščobe pretvorijo v trans obliko, ki je zdravju škodljiva. Pri pridobivanju s kemično ekstrakcijo se izgubi tudi večina vitaminov, mineralov in lecitin, ki je zelo pomemben za delovanje možganov.
2. Olja, ki jih pridobijo s posebno tehnologijo hladnega stiskanja, pa ohranijo svojo naravno sestavo. Ta olja pridobivajo v treh korakih: najprej segrejejo semena ali plodove, vendar le toliko, da voda, ki jo vsebujejo semena oz. plodovi, izhlapi, dragocene sestavine pa se ne izgubijo ali poškodujejo. Semena oziroma plodove nato hladno stisnejo v preši in potem pustijo počivati v sodih, dokler se na dnu ne umiri usedlina. Na ta način filtracija ni potrebna. Tako izdelajo visoko kakovostna olja, ki ohranijo nespremenjene maščobe, vitamine, minerale in lecitin.

Olja lahko ločimo tudi glede na to, na kakšen način so bila pridelana semena ali plodovi, iz katerih je olje pridelano: ali so konvencionalno pridelana z uporabo pesticidov in umetnih gnojil, ali pa preverjeno ekološko pridelana, daleč stran od kemičnih industrij, rafinerij, odlagališč, zelo prometnih cest itd. Poleg tega v ekološki pridelavi ne uporabljajo gensko spremenjenih rastlin, pri proizvodnji končnih izdelkov pa ne dodajajo barvil, konzervansov ali drugih kemičnih dodatkov.

Olja pa lahko ločimo tudi glede nato, za kakšen način priprave živil so primerna. Za peko in cvrtje uporabljamo olja, ki vsebujejo čim večji odstotek nasičenih maščobnih kislin, ker iz nasičenih maščobnih kislin ne morejo nastati trans maščobne kisline, ki nastajajo pri segrevanju nenasičenih maščobnih kislin. Takšno je sezamovo in arašidovo olje ter kokosova mast. Oljčnega, sončničnega, lanenega, orehovega, lešnikovega, bučnega, mandljevega, konopljinega in olja iz makovih semen pa pri pripravi živil raje ne segrevajmo.

Vse našteto seveda vpliva na končno ceno izdelka. Vendar: kakšno olje izberete za svoj avto? Za avto kupimo olje, s katerim bo deloval brez težav - ne bo »zaribal«. Bomo torej varčevali pri nakupu osnovnih živil, s katerimi lahko ohranimo zdravje svoje družine?

ZAKAJ GENSKO SPREMENJENI ORGANIZMI NISO DOBRA REŠITEV
Kmetovalci so se od nekdaj trudili vzgojiti rastline in živali z izboljšanimi lastnostmi, pa naj je šlo za povečanje rodnosti, odpornost proti boleznim ali za kaj tretjega. Kmetje so s tem namenom skrbno izbirali semena ter se ukvarjali s križanjem sorodnih vrst.

Med tem in med uporabo gensko spremenjenih organizmov (GSO) v kmetijstvu in prehrani je velika razlika. Uporaba gensko spremenjenih organizmov v prehrani odpira številna vprašanja, povezana z varstvom okolja in zdravja ljudi, z nadzorom multinacionalk nad prehransko suverenostjo držav, patentiranjem življenja, etiko in vlogo znanosti itd. Gensko spremenjene rastline imajo značilnosti, zaradi katerih lahko pomenijo posebno nevarnost za zdravje ljudi in za okolje: vsebujejo gene in lastnosti, ki so popolnoma novi za ciljne vrste, njihovo okolje in njihovo gensko zasnovo. Medtem ko se s tradicionalnim žlahtnjenjem geni lahko prenašajo le med sorodnimi sortami ali zelo sorodnimi vrstami, genski inženiring omogoči prenos genov med popolnoma različnimi vrstami. Poleg tega pa postopek genskega inženiringa ni niti vóden niti natančen, temveč gre za grob poseg v organizem. Na novo vstavljeni geni lahko končajo na kateremkoli mestu v genomu rastline. Ne moremo jih niti usmeriti na določeno mesto, niti ni nujno, da bo po vključitvi znan njihov položaj. Možnost, da se gen ali del gena izrazi, je odvisna od mesta, na katero se vključi in od genskega ozadja.

Zelo sporen je nadzor biotehnoloških podjetij nad semenarsko industrijo, še bolj sporno pa je podeljevanje patentne zaščite za semena, ki jo lahko lastniki patenta uveljavljajo kar 20 let. Kmetje imajo zaradi tega vedno bolj pogosto na razpolago le patentno zaščiteno seme, za katero morajo plačati licenčnino in ga ne smejo hraniti iz leta v leto, kot so to običajno počeli z navadnimi semeni, saj jih lahko podjetja tožijo, da kršijo njihove intelektualne pravice. Znanje in delo, ki so ga kmetje vložili v razvoj kakovostnih in raznovrstnih semen, katerih lastnosti izrabljajo v podjetjih, pa ni patentno zaščiteno, zato kmetje svojega znanja ne morejo unovčiti. Drug način potencialne odvisnosti kmetov od semenarskih podjetji pa so t.i. terminatorska semena, v katerih je gen, zaradi katerega seme naslednje leto ne kali. Tak način spreminjanja semen so obsodili mnogi strokovnjaki in predstavniki številnih vlad ter civilne družbe.

Odpornost na škodljivce in bolezni, ki jo obljubljajo biotehnološka podjetja, ne upošteva morebitnih škodljivih vplivov na okolje in zdravje ljudi. Poleg tega žuželke ob stalni prisotnosti toksinov v rastlini lahko hitro razvijejo odpornost. Tovrstni GSO pa vplivajo tudi na koristne žuželke, posredno pa še na druge živali kot tudi na organizme, ki živijo v prsti in so pomembni za rast in razvoj rastlin.

Obljube o večjem donosu niso realne, saj gensko spremenjeni pridelki praviloma ne presegajo tistih, ki jih prinašajo konvencionalne sorte. Donosi na poljih, kjer pridelujejo GSO so redko višji od tistih, ki jih beležimo pri konvencionalnih pridelkih.

Slovenija se še ponaša z nadpovprečno visoko stopnjo biotske raznovrstnosti in razmeroma nedotaknjeno naravo. Te razmere so prispevale k usmerjanju v kmetijstvo, ki temelji na varovanju okolja in ohranjanju pestrosti avtohtonih rastlin in živali ter okolju
prijaznejši rabi zemljišč in pridelavi hrane, kot ga že od l. 2001 spodbuja tudi kmetijsko okoljski program. Uporaba GSO v slovenskem kmetijstvu bi izničila te ugodne razmere in ves razvojni potencial.

Potrošniki smo končni, odločilni člen v živilski verigi. S svojo izbiro lahko pomembno zavremo popolno prevlado velikih podjetij, zato je pomembno, da imamo čim bolj popolne informacije in se odločamo na njihovi osnovi. Še več informacij o tej temi boste našli na spletni strani Inštituta za trajnostni razvoj: www.itr.si


UČINKOVITA IN KOŽI PRIJAZNA SONČNA NEGA
Bližajo se vroči poletni dnevi, ko več časa preživimo na prostem in se odpravimo na počitnice. O ozonskih luknjah in nevarnosti izpostavljanja sončnim žarkom je bilo že veliko napisanega. Predvsem je zelo pomembno, da se pred sončnimi žarki zaščitimo, vendar pa nikakor ni vseeno, s kakšnimi preparati.

Preparati, ki pred soncem ščitijo s kemičnimi filtri, so pogosto polni konzervansov, saj so kemični filtri neobstojni. Poleg tega se tem preparatom s časom, konzervansom navkljub, hitro zmanjšuje zaščitna moč. Večina tistega, kar nanesete na kožo, preide v krvni obtok in notranje organe. Ob uporabi preparatov, ki pred soncem ščitijo s kemičnimi filtri, skozi kožo v telo prehajajo tudi konzervansi, ki jih ti preparati vsebujejo, kar pa gotovo ni koristno.

Neodvisni nemški Oko testi so najvišje ocene pri testiranju sredstev za sončenje dodelili proizvajalcem Dr. Hauschka, Ambre Solaire, Lavera in Sante Soley, med otroškimi izdelki pa Dreaming sun, Dr. Hauschka in Weleda. Ti proizvajalci so kemične filtre zamenjali z mineralnimi filtri, ki delujejo mehansko na površini kože, tako da zrcalijo UV žarke in delujejo tako, kot da bi bila koža pokrita s tankim zaščitnim slojem, skozi katerega koža lahko diha. z zrcali, ki odbijejo UV žarke, še preden ti kožo dosežejo. Mineralni filtri učinkujejo takoj, kar pomeni, da ste zaščiteni od trenutka, ko ste se namazali, ne pa šele 15 ali 30 minut kasneje. Dodatna prednost mineralnih filtrov je ta, da so veliko bolj obstojni, zato v ta sredstva ni treba dodajati veliko konzervansov in stabilizatorjev, sredstva pa bodo učinkovita do treh let.      

Naravna kozmetika, ki je narejena na bazi olj in zdravilnih rastlin, ki so ji dodani filtri (priporočljivo je, da so ti filtri mineralni), nam bo torej dala celovito zaščitno delovanje pred sončnimi žarki.

Še nekaj nasvetov za prijetno preživljanje sončnih dni:
-         izogibajte se močnemu opoldanskemu soncu;
-         zaščitna sredstva nanesite pred sončenjem;
-         zaščitna sredstva nanesite večkrat na dan, da obdržite zaščitni faktor – predvsem, če se pogosto zadržujete v vodi;
-         dojenčkov in majhnih otrok ne smemo izpostavljati direktnemu soncu. Zaščititi jih moramo z oblačili in s sredstvi za sončenje z visokimi zaščitnimi faktorji (SPF – zaščitni faktor – višji od 25).

HIMALAJSKI PRALNI OREŠKI
Himalajski pralni oreški so oluščeni sadeži milnega drevesa Sapindus mukorossi, ki raste na odročnem himalajskem področju, na nadmorski višini med 1500 in 1700 metri. V Indiji in Nepalu jih že stoletja uporabljajo kot pralno sredstvo. Ker so brez kemikalij, kot so topila, dišave, konzervansi in belila, so še posebej primerni za ljudi z občutljivo kožo, nevrodermitisom, luskavico ali alergijami.

Moč njihovega delovanja izhaja iz naravnih saponinov, ki so v lupini oreška in imajo izredno pralno in razkužilno moč. Oreški začnejo oddajati milnico takoj, ko pridejo v stik z vodo. Perilo negujejo drugače kot komercialni mehčalci. Vlaknom povrnejo njihove naravne kvalitete, ki se ob uporabi in pranju sicer sčasoma izgubijo. Uporabljamo jih lahko za ročno ali strojno pranje občutljivega, pisanega in volnenega perila na temperaturah od 30 do 95° C. Pri pranju belega perila je potrebno dodati ekološko belilo. Perilo, oprano s pralnimi oreški, ima naraven vonj, če pa ga želimo odišaviti, lahko v predal za mehčalec dodamo nekaj kapljic čistega eteričnega olja (npr. sivke). Perilo bo čisto ter hkrati mehko in negovano na popolnoma drugačen način, kot s konvencionalnim mehčalcem. Zelo primerni so za strojno pranje volne, ki ji povrnejo mehkobo in puhast videz.

Uporaba je enostavna: v platneno vrečko damo tri (za bolj umazano perilo pet pralnih oreškov) in jo vložimo v pralni stroj skupaj s perilom. Peremo na temperaturah od 30 do 95° C. Med pranjem pri višjih temperaturah se oreški bolj zmehčajo, zato jih lahko za pranje pri nižjih temperaturah uporabimo večkrat. En kilogram oreškov zadošča za 100 do 160 strojnih pranj perila, zato je pranje z njimi cenejše kot pranje s pralnimi praški. Pomembno je tudi, da s pranjem s pralnimi oreški ne onesnažujemo okolja.

S pralnimi oreški lahko umivamo tudi lase, ki jih hkrati očistijo in negujejo. Lasje dobijo večji volumen in se ne mastijo hitro.

Navodilo za uporabo: 6 do 8 polovičk namočimo čez noč ali vsaj za 3-4 ure, nato pa jih damo v platneno vrečko. Vodo, v kateri so se namakali, prihranimo. Lase navlažimo, napolnjeno vrečko pa zmanemo v rokah, da nastane pena. S to peno masiramo lasišče, vmes pomakamo vrečko v vodo, v kateri so se namakali oreški. Pazite, da ne pride v oči! Če se to zgodi, sperite oči s čim več mlačne vode.
Pralni oreški so prav tako primerni za umivanje in kopanje domačih živali.

Z enim kilogramom pralnih oreškov nadomestimo do dvajset kilogramov običajnega pralnega praška, zato je pranje s pralnimi oreški bistveno cenejše kot pranje s pralnimi praški, hkrati pa s pranjem s pralnimi oreški preprečimo koži stik z ostanki pralnih praškov, kar je pomembno zlasti pri otrocih in alergikih. Dodatno zadovoljstvo nam daje zadoščenje, da z uporabo pralnih oreškov ne onesnažujemo okolja in pomagamo naravi: pralni oreški nežno čistijo perilo in so okolju prijazni, ker ne obremenjujejo naših voda in so 100-odstotno biološko razgradljivi.


SOL = BELO ZLATO
Rafinirana sol je sol, ki je bila očiščena vseh primesi in nečistoč, a hkrati tudi vseh naravnih elementov. V (pre)velikih količinah jo najdemo v večini že pripravljenih jedi. Med njo in himalajsko kristalno soljo je res ogromna razlika. Zdravniki nam svetujejo, naj uporabo soli v prehrani zmanjšamo na minimum, pri čemer pa imajo v mislih rafinirano jedilno oziroma kuhinjsko sol, ki nam ne koristi. 

Človeško telo sol nujno potrebuje: zgrajeno je iz vode in soli, zato ima za telo sol enak pomen kot voda (življenje se je razvilo v slani vodi – morju). Zaradi lastnosti, ki jih sol ima, je izredno pomembna za delovanje človeškega organizma. Omogoča osmozo, pomembna je za presnovo v celicah, je prevodnik, premosti energijski deficit. Brez nje ne bi mogli niti razmišljati, niti se gibati. Seveda pa je bistveno, za katero sol gre: rafinirana sol teh sposobnosti nima več.

Razliko med rafinirano soljo in himalajsko kristalno soljo bomo najprej opazili, ko ju bomo poskusili. Himalajska kristalna sol ima popolnoma drugačen okus kot rafinirana sol: ta sol nima žgoče ostrine, ampak ima poln, bolj blag in aromatičen okus.  

Razlike med solmi so jasno vidne tudi v molekularni strukturi obeh soli, ko si ju ogledamo pod mikroskopom:
- Himalajska kristalna sol ima uravnoteženo kristalno strukturo, ki je lepo razvejana, brez senc in ostrih robov. Kristali so povezani z neločljivimi mineralnimi elementi in tvorijo harmonično celoto. To pomeni, da lahko energijo, ki jo minerali vsebujejo, telo v celoti izkoristi. Ti kristali so polni življenja. Pri uživanju soli bo imela le-ta na naše telo nujno potrebno energijsko delovanje. Rezultat tega je popolna pridobitev za naše telo, brez kakršnih koli izgub energije. 
- Rafinirana sol: nenaravni kristali so popolnoma ločeni eden od drugega, so mrtvi. Ko telo želi predelati te kristale, porabi za to ogromne količine energije, rezultat pa je minimalen – škodljive izgube brez pridobitev. Pri običajni, rafinirani kuhinjski soli ni opaziti nihajoče kristalne strukture, kristali so popolnoma mrtvi in zato tudi v prehrani nepotrebni.

Rafinirano kuhinjsko sol pridobivajo s procesom rafiniranja, med katerim s segrevanjem uničijo naravne kristalne strukture in na ta način poberejo energijo in moč iz soli. Naravni elementi so obravnavani kot nečistoče in jih v procesu predelave odstranijo. Rafinirana sol je tako sestavljena iz 99,5 - 99,9 % natrija in klora. Znanost je že ugotovila, da ima čisti natrijev klorid precej škodljivih učinkov, zato soli vrača dva od 84 odvzetih elementov: jod in fluor. Vendar, kot pravita avtorja knjige »Voda in sol« dr.med. Barbara Hendel in Peter Ferreira, postane natrijev klorid zaradi obeh dodanih snovi še bolj škodljiv. Soli danes zelo pogosto dodajajo tudi sredstva za konzerviranje, sredstva proti strjevanju ali sredstva za izboljšanje lastnosti: kalcijev karbonat, magnezijev karbonat ali aluminijev hidroksid. Prisotnosti le-teh na embalaži ni potrebno deklarirati. Z natrijevim kloridom telo nima kaj početi in ker ga zazna kot hud celični strup, se ga skuša čim prej znebiti. Da bi telo nekako nevtraliziralo natrijev klorid, uporabi najdragocenejše, kar ima – vodo iz celic. Za vsak gram kuhinjske soli porabi 23-kratno količino celične vode. To povzroči dehidracijo celic, posledica je nastanek gub in staranje telesa. Telo odlaga v celični vodi nevtralizirani natrij in klor v žepe po telesu in tako nastajajo edem in celulit. Če je natrijevega klorida še vedno preveč, telo prične iz soli ponovno tvoriti kristale. Kombinacija beljakovin in soli tvori sečno kislino, ki se nalaga v kosteh in sklepih. Zaradi tega nastajajo različne oblike protina (t.im. putike), revmatoidnega artritisa, žolčni in ledvični kamni,…

Za razliko od rafinirane soli je himalajska kristalna sol popolnoma naravna in vsebuje vse naravne minerale in druge elemente, kot so kalcij, kalij, magnezij, jod, cink in železo. To prepoznamo tudi po njeni barvi: himalajska sol ima namreč različne odtenke rdeče barve, kar je odvisno od vsebnosti železa; bolj ko je rdeča, več železa vsebuje. Prava kristalna sol vsebuje vse minerale in elemente v sledeh, iz katerih je sestavljeno človekovo telo. Vsak mineral himalajske soli je koloiden (t.j. manjši od deset tisočinke grama) in lahko prodre v telesne celice, te pa ga nato lahko presnavljajo. Himalajska kristalna sol vsebuje povprečno 97 – 98 % natrija in klora in 2 – 3 % drugih pomembnih mineralov ter ima 300-krat večje vsebnosti naravnih mineralov in drugih elementov kot rafinirana kuhinjska sol. Zaradi teh lastnosti imenujejo himalajsko kristalno sol tudi belo zlato.


EKO HIGIENSKI IZDELKI
V običajnih higienskih pripomočkih (vložkih in tamponih) najdemo pesticide (zaradi vsebnosti neekološkega bombaža), kemične primesi in sledi dioksina,  kadar so higienski pripomočki beljeni s klorovim dioksidom. Nevarnega dioksina ni, kadar proizvajalci uporabljajo beljenje z vodikovim peroksidom. 

Povprečna ženska v svojem življenju porabi 11.000 tamponov ali vložkov, torej je pomembno, kakšno vrsto izdelkov uporablja, saj je vpliv nevarnih snovi v teh izdelkih zaradi trajne uporabe gotovo pomemben. Nevarne snovi v teh izdelkih vstopajo v telo nemoteno in hitro, ker ima sluznica lastnost, da omogoča lahek prehod snovi.

Beljenje s klorom (prej z elementarnim klorom, danes s klorovim dioksidom) sprošča v okolje toksine, katerih ostanke najdemo tudi v končnem izdelku. Posledica proizvodnje so visoko toksični stranski proizvodi, kot npr. dioksin, ki se akumulirajo v okolju in maščobnih celicah živali. Podobni okoljski problemi nastanejo tudi, ko se ti klorirani proizvodi sežigajo kot odpadki, saj takrat dioksin nemoteno vstopa v okolje in se akumulira v prehrambeni verigi.

Dioksin, ki je stranski proizvod tudi pri beljenju s klorovim dioksidom (čeprav v zelo majhnih količinah, pravijo proizvajalci), je neposredno povezan z nastankom endometrioze, ki je hormonska in imunska bolezen, pri kateri tkivo, ki ga sicer najdemo v maternici, raste zunaj nje in v drugih delih telesa. Endometrioza lahko vodi v neplodnost, histerektomijo in dviga možnost nastanka določenih vrst raka. Povezavo dioksina s povečano pojavnostjo endometrioze, so dokazali v raziskavi iz leta 1992 na opicah rhesus. Endometrioza prizadene dekleta in žene od prednajstniškega obdobja do pomenopavznega. Vir: Rier, S.E. et al. (1993) "Endometriosis in Rhesus Monkeys (Macada Mulatta) Following Chronic Exposure to 2,3,7,8-Tetrachlorodibenzo-p-dioxin". Fundamental and Applied Toxicology, vol.21, pp433-441.

Leta 1999 je Osamu Tsutsumi, profesor ginekologije v  Tokyo University Hospital na Japonskem, opravil teste v zvezi z učinkom dioksina na človeški reprodukcijski sistem, ki je pokazal, da so imele ženske, ki so imele endometriozo, visoko vsebnost dioksina v telesu. Poleg endometrioze je dioksin lahko povezan tudi z nastankom raka, pojavnostjo nizkega števila spermijev v vzorcu in slabitvijo imunskega sistema.

Kadar se pri ženski pojavijo različni vnetni procesi, je navadno prvi zdravnikov nasvet uporaba  bombažnega spodnjega perila. Vendar težava ne bo odpravljena, če bo ženska hkrati brez premisleka še naprej uporabljala higienske pripomočke, ki vsebujejo sintetične materiale. Ženskam, ki imajo kožne alergije, srbečico, draženje, se simptomi običajno poslabšajo med mesečnim perilom zaradi stika sluznice s sintetičnimi in plastičnimi materiali, ki jih najdemo v večini običajnih higienskih izdelkov.

Po letu 1985 so se na trgu začeli pojavljati čedalje tanjši in čedalje bolj vpojni vložki, v katerih je tudi vedno več sintetičnih, izjemno vpojnih materialov, pridobljenih iz nafte, vrhnja »super prepustna« plast pa je v resnici zgolj tanka plastična folija z luknjicami.

Uporaba umetnih materialov v neposrednem stiku s kožo lahko povzroča tudi čezmerno trenje in posledično vnetje kože. Hkrati nekateri umetni materiali ne omogočajo dihanja kože in tako ustvarjajo primerno okolje za razvoj mikroorganizmov, ki lahko povzročajo različne zdravstvene težave.

Če se želite izogniti različnim zgoraj naštetim tveganjem, se lahko odločite za uporabo povsem bombažnih higienskih pripomočkov iz ekološko pridelanega bombaža. Na ta način se izognemo stiku s sintetičnimi in kemičnimi sestavinami, ki jih najdemo v običajnih higienskih izdelkih, kot tudi stiku z neekološko pridelanim bombažem, ki vsebuje visoke količine pesticidov. Pri pridelavi običajnega, neekološko pridelanega bombaža porabijo kar 25 % celotne svetovne porabe pesticidov, več kot 50 % pa je že genetsko spremenjenega.

Ženske, ki se zavedajo potrebe po zmanjšanju stika s sintetičnimi materiali in nepotrebnimi kemikalijami in dodatki ter s tem želijo odstraniti možni vzrok zapletov in bolezni, se odločajo za ekološko pridelane higienske vložke, ki so visoko kakovostni, izdelani iz čistih in naravnih materialov, niso beljeni s klorom in ne vsebujejo rayona, plastike in sorodnih sintetičnih materialov, ki imajo negativni učinek na naše zdravje in okolje.

OB NOVEM LETU
Ko se leto zasuče in se rodi mlado leto, se tudi v človeku prebudi želja, da bi na novo pričel s svojim življenjem. Zato mnogi vedno znova pripravljamo seznam dobrih želja zase in za svoje bližnje, kaj vse bo boljše in drugače v novem letu.

Pa ni treba velikih sklepov, ki so pretežki in preobsežni in ponavadi ostanejo le pri tem, da so – dobri sklepi. Letos si za spremembo ne zastavljajte velikih ciljev in želja. Majhni koraki, ki jih boste naredili, vas bodo pripeljali dlje, kot vsi veliki načrti, ki se jih nikoli ne lotite.

Najprej se vprašajte in si odgovorite, kaj vam v tem trenutku ustreza. Sledite notranjemu glasu in prisluhnite svojemu telesu: utrujenost, bolezen in debelost so opozorila, ki kličejo k dejanjem! Odločitev naj bo vaša, pisana na vašo kožo. Vsak človek je drugačen, ne sledite slepo tistemu, kar je nekomu drugemu ustrezalo in mu pomagalo. Zberite informacije in iz množice možnosti izberite tiste, ob katerih vam vaš notranji glas zazveni in vam tako sporoči, da so prave za vas. In ne pustite se zmesti. Vsak človek je enkraten in to je njegova pravica.

Za začetek zbiranja informacij poglejmo na kratko nekaj najbolj odmevnih načinov zdravega prehranjevanja:

Vegetarijanstvo: zagovarja stališče, da iz zdravstvenih, etičnih in ekoloških razlogov ne uživamo mesa. Meso je namreč živilo iz aminokislin, ki prično razpadati neposredno po zakolu. Z mesom zaužijemo snovi, ki telo kisajo, kar sproži številne zdravstvene težave. Razen tega z mesom zaužijemo tudi kemikalije, s katerimi so živali hitreje rastle in bile zaščitene pred boleznimi ter strah, ki so ga doživljale v svojem življenju.

Laktovegetarijanstvo: poleg mesa odsvetuje tudi jajca, medtem ko mlečne izdelke vključuje v jedilnik.

Veganstvo: odsvetuje uživanje kateregakoli živila živalskega izvora (meso, mleko in mlečni izdelki, jajca).

Makrobiotika: podobno kot veganstvo odsvetuje uživanje živil živalskega izvora, priporoča pa pretežno kuhano ali pečeno hrano. Odsvetuje tudi uživanje nekaterih vrst zelenjave in sadja: razhudnike (paradižnik, krompir, jajčevci) in banane ter posebej priporoča uživanje živil, ki predstavljajo bogat vir mineralov, denimo alge.

Presnojedstvo: priporoča uživanje presnih živil, toplotno neobdelanih, surovih in seveda rastlinskih.

Frutarijanstvo: priporoča uživanje predvsem in samo sadja.

Higienizem: svetuje ločevanje in primerno zaporedje uživanja posameznih vrst živil, odsvetuje hkratno uživanje živil, ki v telesu sprožajo različne ali celo nasprotne prebavne odzive (npr. beljakovine in ogljikovi hidrati).

Za zdravo prehrano se moramo najprej odločiti. Sklicevanje na pomanjkanje časa je največkrat izgovor, enako velja za stroške. Ni treba kupiti vsega, kar se nam prodaja kot zdravo, veliko lahko pripravimo sami in to so odlične priložnosti za koristno in zabavno druženje in vzajemno učenje.

EKOLOŠKA ŽIVILA ZA POLNO ŽIVLJENJE
Raziskave so dokazale, da so ekološko pridelana in predelana živila boljša od konvencionalnih živil. Ekološka živila so pridelana brez pesticidov, predelana pa brez kemijskih dodatkov. Vsaj 95 % sestavin mora biti sledljivih iz eko-pridelave, seznam morebitnih dodatkov je omejen le na dodatke naravnega izvora. Ekološka živila so živila z visoko kakovostno prehrambeno vrednostjo, odlikuje pa jih višja vsebnost vitaminov in mineralov ter bogatejši okus. 

Ekološko kmetovanje ne dovoljuje uporabe kemičnih sredstev, razkuženih semen, lahko topnih mineralnih gnojil, gensko spremenjenih organizmov, sintetičnih dodatkov v krmilih in kakršnega koli zdravljenja živali s kemoterapevtiki. Tudi pri predelavi je cilj kar v največji meri ohraniti hranilne snovi, ki jih vsebuje pridelek. Uporaba umetnih konzervansov in barvil ni dovoljena. Zato so ekološka živila bistveno bolj kakovostna kot konvencionalna. Ekološko kmetijstvo nam zagotavlja hrano, s katero smo bolj zdravi, hkrati pa ohranja naravo: pomaga ohranjati čist zrak in vodo ter celotno bogastvo živalskega in rastlinskega sveta, minimalno obremenjuje okolje, ohranja rodovitnost tal in ščiti naravne življenjske vire. 

Konvencionalno pridelana živila običajno vsebujejo cel kup E-jev. Za njimi se skriva marsikaj: od dokaj nedolžnih sredstev za konzerviranje, do različnih, v laboratoriju rojenih kemikalij. Dodatke dodajajo v živila za konzerviranje, za izboljšanje barve in okusa in zato, da je pridelava in predelava živil cenejša. Njihova cenenost pa vpliva tudi na kakovost: bistvena razlika je med sadnim jogurtom, v katerem so koščki ekološko pridelanih jagod in tistim, ki namesto naravnih jagod vsebuje kemikalije za umetni okus in vonj po jagodah. Ne le v videzu in okusu, ampak tudi v učinku na telo. Dodatki, ki jih uporablja industrija, da je izdelek privlačen, dolgotrajen in poceni, po vsebnosti življenjsko pomembnih snovi pa siromašen, človeškemu organizmu ne koristijo, lahko mu celo škodijo.

Oznake BIO, EKO, Organic so registrirane in strogo kontrolirane oznake, za katere veljajo strogi predpisi o načinu uporabe. Biološko (bio), ekološko (eko) ali organsko, so zaščitena poimenovanja za ekološko pridelane proizvode. Kmetijski pridelek je dovoljeno označevati z označbo ''ekološki'' in uporabiti določen znak, če je zanj izdan certifikat.   Neodvisni testi kažejo na visoko zanesljivost teh oznak: v Evropi se zanesljivost giblje med 90 in 97%.

"Eko" certifikat je uradni dokument, ki ga izda neodvisna pooblaščena kontrolna organizacija, s katerim se potrjuje skladnost pridelave, predelave, pakiranja, skladiščenja in transporta ekoloških pridelkov in živil z veljavnimi mednarodnimi (IFOAM ) in slovenskimi predpisi za ekološko kmetijstvo. Nadzorna organizacija vsaj enkrat letno izvede nenapovedan pregled celotne kmetije. Če je kontrola pozitivna, dobi kmetija certifikat, za proizvode pa lahko uporabljajo oznake, kot sta pri nas eko znak in biodar, v tujini pa ernte, biodyn, bioland in drugi.
Če je na živilu oznaka »eko« ali »bio«, mora biti certifikat na vpogled pri prodajalcu, za vsemi pa stojijo pooblaščene kontrolne organizacije, ki preverjajo ustreznost živil.