Pripravila: Bojca Januš
Reprodukcija po delih ali v celoti oziroma objava v kateremkoli mediju je dovoljena le s pisnim soglasjem avtorja.

Kazalo člankov:
10 razlogov za eko hrano
Acerola
Aditivi oziroma dodatki v živilih
Alergija na mleko
Avokado
Biogoriva
Čistila
Črni sezam in laneno seme
Eko higienski izdelki
Eko hrana v slovenskih šolah in vrtcih
Eko živila za polno življenje
Eterična olja
Eterična olja in horoskop
Gensko spremenjena hrana
Himalajski pralni oreški
Katera vrečka je najboljša?
Mleko
O kozmetiki
O osteoporozi
Ob novem letu
Olja, takšna in drugačna...
Presnojedstvo
Sladila
Sladkarije za otroke
Sladkor
Soja
Sol = belo zlato
Spirulina
Učinkovita in koži prijazna sončna nega
Vegani in mesojedci
Vegetarijanska in veganska prehrana
Zakaj gensko spremenjeni organizmi niso dobra rešitev
Življenska doba

10 RAZLOGOV ZA EKO HRANO

Še pred dvajsetimi leti (v času, ko se je rodil Kalček) so bili ljudje, ki jih je zanimalo, kaj je v hrani, ki jo jedo in kako to vpliva na njihovo telo, po mnenju mnogih čudaki. V času od takrat se je močno povečalo število bolezni, marsikdo se je začel spraševati in iskati podatke o tem, kako hrana, ki jo zaužijemo, vpliva na nas in kako si lahko pomagamo, da bolezen preprečimo oziroma ozdravimo, če smo že zboleli. Miselnost, da je človek skupek organov, tkiv, da deluje kot stroj, ki mu lahko posamezen delček brez posebne škode dodamo ali odvzamemo, je postala dvomljiva. Med ljudmi je čedalje več sistemskih bolezni (različne alergije, astma, rak, AIDS, osteoporoza, artritis, protin, sladkorna bolezen,...). Raka na debelem črevesju, katerega nastanek je zagotovo povezan  z načinom prehrane, je tudi v Sloveniji vsako leto več.

Ljudje smo se začeli spraševati, zbirati podatke, se učiti in – dvomiti, da je to, česar smo se naučili, prav.
 
Danes vemo več. Na kratko poglejmo 10 RAZLOGOV, ZAKAJ BI SE ODLOČILI ZA NAKUP IN UŽIVANJE EKOLOŠKO PRIDELANE HRANE:

1. Zaščitimo prihodnje generacije: naše otroke, potomce
Zemlje nismo podedovali od naših očetov, sposodili smo si jo od naših otrok (Lester Brown). Otroci so zaradi rasti in razvoja toliko bolj dojemljivi za vplive iz okolja, bolj so občutljivi na pomanjkanje pomembnih snovi in na strupe. Z nakupi odločamo, kateri izdelki bodo na policah trgovin v prihodnosti v prodajo ponujeni našim otrokom (zakon ponudbe in povpraševanja). Hkrati pa že danes odločamo, kaj jedo naši otroci: ali polnovredno hrano ali osiromašeno in zastrupljeno hrano.

2. Preprečimo erozijo prsti
V ZDA prst izginja 7-krat hitreje, kot nastaja nova. Na ta način je širjenje puščav neizogibno. Prst je v ekološkem kmetijstvu bistven element, brez nje se ne da - v konvencionalni pridelavi pa je le podlaga, na kateri rastejo s pesticidi obdelane monokulture. Taka prst seveda ni pomembna in se jo izprazni do konca. Posledica tega je, da se mrtva prst spremeni v prah in imamo puščavo. Poti nazaj ni. Ne poznamo vsega, kar je potrebno, da eko sistem deluje: v prsti so številni mikroorganizmi, ki so pomembni za delovanje celotnega sistema; te mikroorganizme z strupi uničimo – in ker ne poznamo točno njihovega delovanja in vloge, tudi ne vemo, kako stanje popraviti. To je tako, kot če bi razstavili uro, pogubili nekaj njenih delčkov, ko pa bi jo s silo za silo sestavili nazaj, z začudenjem ugotavljali, da ne deluje...

3.    Zaščitimo vodne vire
Voda sestavlja 2/3 našega telesa in pokriva ¾ planeta. Kljub njeni pomembnosti se ocenjuje, da je s pesticidi zastrupljenih že več kot polovica vseh vodnih virov.

4. Varčujemo z energijo
V zadnjih treh generacijah so se ameriške kmetije drastično spremenile: iz družinskih farm, s temelji v človeškem delu, so v rokah korporacij postale tovarne za pridelavo hrane, temelječe na fosilnih gorivih. Ogromno energije porabijo za prevoz hrane (zato raje kupujmo lokalno pridelano hrano) ter za proizvodnjo pesticidov, njihovo skladiščenje in odstranjevanje ostankov – kar pomeni dobesedno ravnanje s strupenimi odpadki.

5. Ne pustite kemikalijam na svoj krožnik
Veliko pesticidov so pričeli uporabljati, še preden je bil dodobra preučen njihov vpliv na organizem. Zdaj vemo, da je kar 60 % herbicidov, 90 % fungicidov in 30 % insekticidov kancerogenih. Razen tega je jasno, da so pesticidi kemikalije, pripravljene za pomor živih organizmov, in ker smo ljude živa bitja... Razen raka pesticidi povzročajo poškodbe zarodkov, živčevja in genetske mutacije.

6.    Zaščitimo zdravje kmetov
Kmetje, ki pri delu uporabljajo herbicide, so izpostavljeni 6-krat večjemu tveganju, da bodo dobili raka kot nekmetje. Veliko težav v državah v razvoju povzroča slaba poučenost in slab nadzor nad porabo.

7.    Pomagajmo malim kmetom
Tudi velike kmetijske tovarne so ugotovile, da je v eko hrani skrit zaslužek, a se seveda niso odrekle svoji profitni miselnosti. Energijo še vedno porabljajo v velikih količinah (fosilna goriva, transport na dolge razdalje, monokulture...). Večina eko kmetij pa ostaja majhnih, do 100 arov velikih. Vsako leto jih v neenakem boju ogromno propade. Z nakupom ekoloških živil spodbujamo in pomagamo ohranjati neodvisnost malih lastnikov. Eko kmetije so ena od redkih načinov, da se ohrani družinska kmetija.

8.    Podpiramo pravično trgovino
Na prvi pogled je za povšnega opazovalca eko hrana dražja kot konvencionalno pridelana. Podrobnejši pregled cen pa razkrije, da cene konvencionalne hrane skrivajo številne skrite stroške: ti so kriti z davkoplačevalskih denarjem, vključno s kmetijskimi subvencijami. Drugi skriti stroški vključujejo pesticide, njihov razvoj, teste, reguliranje in poznejše odstranjevanje: ravnanje z nevarnimi odpadki. Da ne govorimo o stroških zdravljenja obolelih ljudi in dolgoročni okoljski škodi zaradi onesnaženja okolja...

9.    Vzpodbujamo biološko raznolikost
Monokulture pomenijo zasaditev velikih površin zemlje z eno samo kulturo. Leto za letom. V prvih letih gojenja monokultur (1950-1970) so na ta način zelo povečali donos, ki pa je zaradi čedalje večjih potreb po pesticidih in herbicidih ter zaradi izčrpanosti prsti drastično upadel v nadaljnih letih. Nekateri škodljivci so postali imuni na strupe. Da bi popravili sestavo prsti in dvignili donos, uporabljajo kemična gnojila in se tako spuščajo po spirali brezizhodnosti navzdol.

10.     Ker ima ekološko pridelana hrana boljši okus
Preprosto dejstvo je, da so ekološko pridelana živila boljšega okusa. Bogata prst rodi bogate plodove, ki so tudi pod mikroskopom videti čisto drugače kot mrtva hrana: kristali so močni, razvejani in jasno strukturirani. Močna, živa hrana pa, razumljivo, bistveno drugače vpliva na naše telo, ko jo zaužijemo.

ACEROLA

Vprašanje: Letošnja jesen bo zame precej naporna, zato bi si rada čim bolj okrepila zdravje in odpornost. Slišala sem za acerolo, ki naj bi bila najboljši vir vitamina C.  Mi lahko kaj več poveste o tem?

Odgovor: Vitamin C (imenovan tudi askorbinska kislina) je eden od 13 glavnih vitaminov. Vitamini so skupina kompleksnih spojin, ki jih telo potrebuje za normalno delovanje. Vitamin je C eden od vodotopnih vitaminov, kar pomeni, da ga telo uporabi, kolikor ga potrebuje, presežek pa izloči iz telesa.

Za človeka je preskrba z vitaminom C življenjskega pomena, ker ga organizem ne more proizvajati sam. Večina živali ga lahko proizvaja sama, človek pa ga mora v telo vnesti s hrano.

Vitamin C ima tudi posebno mesto med vitamini. Ob obremenitvah (na primer pri stresu) se poraba vitamina C v telesu zelo poveča. Vitamin C je zelo pomemben ob izrednih telesnih in umskih naporih, varuje pa tudi pred srčnim napadom in kapjo; je pomemben antioksidant, ki zmanjšuje oksidativne okvare DNK in beljakovin; celicam kosti, zob, dlesni, vezi in krvnih žil pomaga, da rastejo in ostanejo zdrave. Sodeluje tudi pri odzivu telesa na okužbo in stres ter pomaga učinkovito uporabljati železo. Če telo ne dobi zadosti vitamina C na dan, se pogosteje pojavljajo modrice, krvavitve dlesni, rane se slabo celijo, zobje izpadajo, pojavijo se bolečine v sklepih in okužbe.

Če verjamemo raziskavam, večina Slovencev ne zaužije dovolj vitamina C. Narodi, ki jedo veliko sadja in zelenjave, ki sta bogata vira vitamina C, manj obolevajo za boleznimi srca in ožilja.

Priporočena količina vitamina C v prehrani je 100 - 200 mg dnevno. Vir vitamina C naj bosta, kadar je le možno, sadje in zelenjava; priporočeno količino zaužijemo s 5 obroki sadja in zelenjave na dan. Vitamin C najdemo v citronskem sadju, paradižniku, jagodah, papriki,  brokoliju, surovem kislem zelju itd. Največ pa ga vsebuje acerola.

Uživanje prevelike količine vitamina C (več kot 1.000 mg na dan) lahko povzroči slabost, želodčne krče, drisko in tudi ledvične kamne.

ACEROLA ALI »MAJHNA ČEŠNJA«
Acerola (Malpighia glabra) ali »majhna češnja« je tropsko sadno drevo. Raste v južnem Texasu, Mehiki in na Karibih ter v Peruju in Braziliji. Gojijo jo tudi v Indiji. Drevo zraste do 3 metre v višino. Listi so zimzeleni in dolgi do 5 do 10 cm. Cvetovi so v socvetjih s po 2-5 cvetov skupaj, vsak cvet ima premer od 1 do 1,5 cm s petimi rožnatimi ali rdečimi cvetnimi listi.
Sadež je svetlo rdeč s premerom od 1,5 do 2 cm in ima 2-3 trda semena. Je sočen, trpko sladek in vsebuje veliko vitamina C in ostalih hranil.
Acerola je med najboljšimi naravnimi viri vitamina C. Sok iz acerole vsebuje kar 32-krat več vitamina C kot pomarančni sok (več kot 30-krat toliko00 % več). Poleg vitamina C vsebuje acerola tudi vitamine A, B1, B2, niacin ter železo, fosfor in kalcij. Visoke vsebnosti bioflavonoidov, antocianov in organskih kislin v aceroli omogočajo boljši izkoristek vitamina C in krepijo njegove koristne učinke.
PAZITE PRI NAKUPU
Pri nakupu pripravkov iz acerole bodite pazljivi. Umetni vitamin C nima nič skupnega z sadeži, narisanimi na ovojnini, razlika v ceni pridobivanja naravnega ali umetnega pa je tisočkratna. Dobro preberite opis vsebine na ovojnini in kupite prah acerole ali tablete, narejene iz posušene acerole. Pomembno je, da izdelek vsebuje 100-odstotno, posušeno acerolo. Izdelkom, v katerih je askorbinski kislini primešanih od 5 do 10 odstotkov posušene acerole, ne kupujte, saj z njimi ne boste dobili naravnega vitamina C.
Zavajanje kupcev je skrito v eni črki: ni vseeno, ali je vitamin z acerolo ali iz acerole. Pripravki, katerih temelj je umetno sintetiziran vitamin C z dodatkom nekaj odstotkov acerole ali drugih naravnih snovi, je namenjen le temu, da bo dobiček od prodaje čim večji, ne pa vašemu zdravju. Kadar je na deklaraciji vitamin C naveden brez razlage vira, ste lahko prepričani, da kupujete umetno snov, ne glede na dolg seznam morebitnih naravnih snovi, ki so še navedene na deklaraciji. V takšnem izdelku je lahko delež umetnega vitamina C kar 95 odstotkov, vseh drugih naravnih sestavin, ki so na dolgo in široko opisane, pa komaj za vzorec.

V ekološki trgovini Kalček na Trubarjevi 28 v Ljubljani in v samopostrežni trgovini v BTC-ju in v Kalček na Trubarjevi 28 v Ljubljani lahko kupite acerolo v obliki prahu in tablet.


ADITIVI OZIROMA DODATKI V ŽIVILIH

Vprašanje: Za ohranjanje dolgotrajnejše uporabe živil se uporabljajo številni konzervansi. Ker bi se jim rada v čim večji meri izognila,  me zanima, kateri so najbolj škodljivi? Kaj pomeni, če živilo ne vsebuje konzervansov? Koliko časa je takšno živilo uporabno in kako ga je potrebno shranjevati? Hvala za vaš odgovor.

Odgovor: Konzervansi so le ena od skupin aditivov oziroma dodatkov hrani. Aditiv je opredeljen kot snov, ki je običajno ne uživamo kot živilo in ne sodi med njegove običajne, tipične sestavine. Aditivi živilo npr. obarvajo, zgostijo, omogočijo mešanje vode in maščobe ali olja, konzervirajo, utrdijo ali spremenijo njegov okus, osladijo, ga ščitijo pred oksidacijo, omogočijo tvorbo želeja, zakisajo, glazirajo ipd. Aditive so včasih dodajali živilom predvsem zato, da so jim podaljšali rok uporabe (t.j. da so jih konzervirali), danes pa jih uporabljajo večinoma zato, da so dobički večji (npr. da pocenijo proizvodnjo izdelka - z aditivom, ki rahlja ali biskvit obarva rumeno, zmanjšajo porabo jajc).

Konzervansi podaljšujejo rok uporabnosti živil, saj preprečujejo rast mikroorganizmov, ki bi sicer živilo pokvarili. Konzervansov je približno 30, največkrat pa so uporabljeni nitriti in nitrati (E 249 do E 252 - v mesnih in ribjih izdelkih ter sirih), sulfiti in sulfati (v izdelkih iz sadja in zelenjave ter v vinu) ter sorbati in benzoati (v izdelkih iz sadja in zelenjave).

Oznaka “brez konzervansov“ je lahko tudi zavajajoča. Pravilnik o sokovih in nektarjih tako prepoveduje uporabo konzervansov v nektarjih, zato je oznaka “brez konzervansov” na nektarju nepotrebna.

Prepoznali jih bomo po E-številkah iz serije 200:
E 200 do E 203 sorbinska kislina in njene soli
E 210 do E 213 benzojska kislina in njene soli
E 214 in E 219 etil, metil, propil-p-hidroksibenzoat in soli
E 220 in E 228 žvepleni anhidridi in soli
E 230 bifenil, difenil
E 231 in E 232 ortofenilfenol in bazne soli
E 233 tiabenzadol
E 235 natamicin (piramicin)
E 239 heksametilen tetramin
E 249 in E 250 nitriti, natrijev in kalijev nitrit
E 251 in E 252 nitrati, natrijev in kalijev nitrat
E 260 do E 263, E 270 ocetna kislina, mlečna kislina in soli
E 280 do E 283 propionska kislina in soli
E 231 in 232 se uporabljata samo za konzerviranje lupin citrusov, E 233 pa za konzerviranje bananinih lupin, zato ne uživajte teh lupin! Lupine jabolk pa  lahko tudi voskajo z voski in parafini, zato povprašajte, če so bila jabolka povoskana. Preden jih zaužijete, jih dobro operite s toplo vodo.

Danes uporaba aditivov,  t. i. E-jev, v živilstvu narašča. Hkrati je osnovni razlog postal obroben. V borbi za kupca je postalo najbolj pomembno, kako vzbuditi njegovo pozornost. Izdelek mora biti boljši od konkurenčnega, močnejših barv, rahlejši, močnejšega okusa… Danes  živilska industrija kar 90 % aditivov uporablja zgolj zaradi kozmetičnih razlogov. Vse v imenu cilja, prodati več. Kaj pa zdravje?

Sprva so se kupci do ponujenih kemičnih koktajlov obnašali nekritično. Še pred kratkim ni bilo veliko kupcev, ki bi se ob novi osvežilni pijači ali sladoledu zamislili, od kod travnato zelena, rožnata ali kakšna drugačna barva živila, radovedni so izdelek pač kupili. Danes je že drugače. Delež potrošnikov, ki si pred nakupom ogledajo sestavo izdelka in so pozorni na sestavine izdelka, se povečuje. Čedalje več je tudi kupcev, ki izbirajo živila, ki ne vsebujejo aditivov (ali pa vsaj čim manj).  Porabniki se še vedno premalo zavedamo, da so škarje in platno v naših rokah!. Kot kupci lahko največ sami storimo za svoje zdravje in za zmanjšanje vsebnosti aditivov v živilih – in sicer tako, da bomo zavračali izdelke, ki vsebujejo nepotrebne aditive, torej tiste, ki so izdelkom dodani zaradi "kozmetičnih" razlogov. Živilska industrija se je namreč že odzvala na spremembe v povpraševanju in začela razvijati tehnologije, ki omogočajo ohranjanje obstojnosti živil tudi brez uporabe konzervansov.

V zadnjih letih smo priča strahu pred aditivi, ki jih nekateri potrošniki v celoti zavračajo v prepričanju, da so nevarni za zdravje. Toda, v izjemnih primerih je bolje živilu dodajati konzervanse, kot pa uživati mikroorganizme, ki se razvijejo v pokvarjenem živilu, kar zagotovo predstavlja večje tveganje za zdravje. Predvsem pa moramo ločiti med naravnimi konzervansi (sol, kis, sladkor) in umetnimi.

Pri branju deklaracij bodite pozorni tudi na to, da proizvajalci ne označujejo vedno aditivov s črko E in pripadajočo številko, pač pa aditive navajajo s polnim imenom. Do tega je prišlo zato, ker ima čedalje več potrošnikov odpor do oznak E in jih enačijo s škodljivostjo.

In kaj lahko naredite, da se izognete pretiranemu uživanju aditivov?
- če še niste ali ko živilo kupujete prvič, natančno preberite, katere sestavine vsebuje.
- namesto konzervirane zelenjave in sadja izberite svežo ali zamrznjeno
- namesto sladkih, gaziranih, obarvanih pijač kupite sadne sokove brez dodanega sladkorja ali umetnih sladil
- namesto klobas in mesnih konzerv kupite sveže meso
- kupujte osnovna živila in jih doma sproti pripravite
- živilo, ki ni videti najlepše, je pogosto boljša izbira. Ekološke suhe marelice so sicer rjave barve, a brez aditivov. Lepe oranžne marelice pa vsebujejo aditive (sulfite in sulfate).
- pri kuhi uporabljajte sveže, posušene ali zamrznjene začimbe in ne (jušnih) koncentratov ter že pripravljenih začimbnih mešanic. Odlična jušna osnova je miso (pazite -dodajte na koncu kuhanja in nikoli ne zavrite!)
- kupujte lokalna živila ter živila s certificiranimi ekološkimi oznakami, ker takšna živila vsebujejo le zelo omejeno število aditivov.

Vir: http://www.zps.si/images/stories/brosure/bros_aditivi07.pdf

ALERGIJA NA MLEKO

Vprašanje: Zelo pogosto imam zamašen nos, čeprav nisem prehlajena in zato težko diham. Občasno (še posebej zjutraj, ko se zbudim) iz nosa spiham velike količine čiste sluzi. Slišala sem, da naj odrasli ljudje ne bi uživali kravjega mleka, ker ga težko prebavljamo. Je možno, da sem alergična na mleko?

Odgovor: Z uživanjem hrane, pridelane na konvencionalen način (s pesticidi, predelavo in zaradi tega uničenjem živih hranil), se v telesu začnejo nabirati strupi. Hkrati te strupe zaradi našega načina življenja težko sproti odstranjujemo: pretežno sedimo, živimo v zaprtih prostorih, premalo se gibljemo na svežem zraku, preveč je stresa in premalo sprostitve, ne vzamemo si časa, da bi prisluhnili sebi… Zaradi tega ima čedalje več ljudi različne alergije. Pri mnogih se pojavijo, ko se življenje prevesi v drugo polovico - telo nam na ta način sporoča, da omaguje v boju proti strupom in ne zmore več odstranjevati odvečnih, strupenih snovi, ki ga zastrupljajo.

Možno je, da imate prav: preobčutljivost za mlečne izdelke se kaže tudi kot zamašen nos, seneni nahod, čezmerna sluz, pa tudi kot pridobivanje teže, nizek krvni sladkor, tesnoba, napetost, hiperaktivnost, napenjanje… Mleko in mlečni izdelki so med najpogostejšimi krivci za preobčutljivost med naravnimi živili. Ta preobčutljivost povzroča velike težave. Nanje posumite, če pijete veliko mleka ali jeste veliko sira. Pogostejša je pri ljudeh, ki so jih kot dojenčke hranili po steklenički. Ljudje, ki so preobčutljivi za naravno hrano, postanejo lahko od  nje tudi odvisni. Količino take hrane je zato treba zmanjševati zelo počasi, ker lahko nastopijo odtegnitveni simptomi. (vir: Jackie Habgood: Zdravo kombiniranje hrane).

Najlažje boste možno preobčutljivost na mleko in mlečne izdelke ugotovili tako, da boste najprej postopoma s svojega jedilnika izločili vsa predelana živila. Vsaj polovico dnevne količine hrane naj sestavljajo ekološko pridelano sadje, solate in surova zelenjava – tako boste preprečili vnos novih strupov, si uredili prebavo in pospešili izločanje odpadnih snovi iz telesa. Postali boste bolj uglašeni s svojim telesom in lažje in prej boste zaznali, če vam kakšna hrana škoduje. Nato izključite s svojega jedilnika mleko in vse mlečne izdelke, tudi jogurt. Pijte vodo, zeliščne čaje in naravne sokove – med testiranjem ne pijte niti sojinega, ovčjega ali kozjega mleka.

Da si boste zagotovili dovolj kalcija, jejte naravna živila: zelena listnata zelenjava, polnovredna žita, jajca, sadje (posebno suho), orehi, semena, fižol, ribe (zlasti tiste z užitnimi kostmi, npr. sardele), tahini (namaz iz sezamovih semen) in tofu (sojin sir).

Zdravniški pregled je nenadomestljiv, posebno če gre za resnejše zdravstvene težave. Prav je, da si pomagate sami, se izobražujete, opazujete in razmišljate, a ne pozabite k zdravniku po strokovno pomoč, še zlasti, če gre za dolgotrajnejše težave.

AVOKADO

Vprašanje: Zanima me, ali je res, da avokado pomaga pri hujšanju in kronični utrujenosti. Prosim še za kakšen recept za pripravo.

Odgovor: Avokado ali aligatorjeva hruška, kot mu pravijo na Jamajki, je odličen sadež, ki ga lahko uživamo pri vsakem obroku. Prvotna domovina avokada so kraljestva Aztekov in Majev v Srednji in Južni Ameriki. Ime avokado je izpeljano iz azteške besede ahúacatl. Za ljudi iz Latinske Amerike je bilo to tropsko, vedno zeleno drevo, vir »gozdnega masla«.

Sestavine in delovanje
Avokado ne redi, ravno obratno, čeprav vsebuje za sadež nenavadno veliko maščobe (15-20 %). Kljub temu je lahko prebavljiv, saj vsebuje številne encime, ki pospešujejo razgradnjo maščob. Vsebuje esencialni maščobni kislini, linolno in linolensko kislino, ki ju telo samo ne more proizvajati. Zadostno dovajanje teh maščobnih kislin zmanjšuje tveganje za obolenja srca in obtočil.
Avokado je bogat z beljakovinami, kalijem in vitamini, predvsem B6, biotinom in vitaminom E. Obrok avokada pokrije približno dve tretjini dnevne potrebe po teh vitaminih. Od znotraj deluje vitamin E na vezivna tkiva in jih ščiti pred prostimi radikali. Avokadova maska deluje čudežno pri suhi in raskavi koži, odstranjuje gube in kožo naredi spet mehko.
Avokado vsebuje posebno vrsto sladkorja (manoheptulozo), ki poživlja kronično utrujene in pomaga predebelim do vitke postave. Po uživanju avokada se količina sladkorja v krvi zniža, zaradi česar se preskrbljenost živčnega sistema in možganskih celic, ki se prehranjujejo izključno z glukozo, zelo izboljša. Zato se počutimo vitalni, sveži in bistrega duha. Ljudje s povečano telesno težo imajo pogosto povečano količino inzulina, ki preprečuje zgorevanje maščobnih celic. Avokadove učinkovine znižujejo količino inzulina, zaradi česar se maščobne obloge lažje raztapljajo. Avokado nam daje tudi veliko lecitina (ki je pomemben za živčne celice) in bakra (ki je nenadomestljiv pri tvorjenju rdečih krvnih telesc).

Kako kupujemo avokado:
-    če se lupina pod rahlim pritiskom s palcem nekoliko vda, je sadež zrel.
-    sadež mora biti enakomerno čvrst in ne sme imeti črnih in poškodovanih mest.
-    trši sadeži vam bodo v dveh ali treh dneh dozoreli doma. Shranite jih na hladno mesto.
-    izberite ekološko pridelan sadež, s katerim boste zaužili vse prej naštete koristne snovi, ne da bi poleg njih prejeli še škodljive. Tudi okus je bistveno boljši.

Kako ponudimo avokado
Avokado uporabljamo v glavnem surov. Ima nežen okus, ki spominja na oreške. Nežno zeleno meso okoli velike okrogle koščice je masleno mazavo in zelo izdatno. Najbolje je, da sadež prerežemo po dolžini do koščice in odpremo polovici. Če je sadež zrel, lahko mehko meso z žlico postrgamo iz neužitne lupine. Obarvane, gnile dele sadeža odstranimo.
-    avokado je zelo primeren za malico na delu. Prerežemo ga čez pol in pojemo z žličko.
-    napolnimo ga z rakci, mehkim sirom ali kakšnim drugim primernim nadevom in ponudimo s solato.
-    na zraku se zaradi kisika hitro temno obarva, zato meso takoj, ko ga postrgamo,  pokapamo z limono.
-    da se preostala polovica avokada ne posuši, jo namažemo z oljem.

Avokadova krema
Je slastno osvežilna, zlasti če avokado najprej ohladimo. Dobro se meša z drugimi okusi. Iz enega avokada nastane presenetljivo veliko kreme. Kremo najlažje pripravimo v visoki skledi s paličnim sekljalnikom. Avokado prerežemo na polovico, z žličko izdolbemo meso, ga narežemo na koščke, dodamo malo vode in zmešamo v kremo. Kremo lahko jemo kar takšno kot je, lahko pa jo zmešamo s koščki banane, jogurtom in sočnim sadjem, koruzo, rdečo ali rumeno papriko in olivnim oljem. Avokadova krema je lahko prebavljiva in ugodno vpliva na prebavo. Priporočljiva je tudi za bolnike in majhne otroke.

Tudi koščico lahko uporabimo: iz nje lahko vzgojimo lepo in nezahtevno sobno rastlino. Koščico položimo v steklen kozarec z vodo, ki ga postavimo na okensko polico. Če imamo srečo, bo seme čez nekaj časa vzklilo in zrasel bo zelen poganjek. Posadimo ga v cvetlični lonček, pokrijemo z zemljo in postavimo na sončen prostor. Rastlina avokada bo kmalu zrastla do stropa.

Viri: Klaus Oberbeil/dr.med.Christiane Lentz: Zdravilna moč sadja in zelenjave; Brigitte Kranz: sadje za zdravje in prehrano; Jackie Habgood: Zdravo kombiniranje hrane.

BIOGORIVA

Vprašanje: Ekološko pridelana hrana nikoli ni bila poceni, v zadnjem času pa je tudi konvencionalno pridelana hrana čedalje dražja in hkrati vedno bolj polna strupov. Nekako mi ne gre skupaj, da naj bi zdaj iz živil pridelovali še biogoriva, čeprav drži, da z vožnjo in ogrevanjem na fosilna goriva onesnažujemo okolje. Kaj menite o tem, je to pametna smer ali je v ozadju kaj drugega?

Odgovor:
Tema je obširna in zapletena, na dnu vsega pa je preprost odgovor: nenasiten pohlep. Današnja kriza v pridelovanju hrane in njeni distribuciji povzroča visoke cene hrane in nemire med lačnimi množicami po vsem svetu. “Globalni račun za hrano je v letu 2007 zrasel za 57 %, cena riža se je dvignila za tri četrtine in cena žit se je podvojila." (Jeremy Laurance, ‘Is changing our diet the key to resolving the global food crisis?’ The Independent, 16. april 2008)
Kako dvig cene hrane vpliva na revne? Porazno: “Srednji razred se odreka zdravstveni oskrbi in mesu, da si lahko zagotovijo tri obroke na dan. Srednje revni, tisti, ki se preživljajo z dvema dolarjem, na dan, otrok ne pošiljajo več v šolo in se odrekajo zelenjavi, da si lahko privoščijo vsaj riž. Tisti, ki morajo preživeti z ENIM DOLARJEM na dan [približno milijarda ljudi!] pa se odrekajo mesu, zelenjavi in enemu ali dvema obrokoma, da si lahko privoščijo skodelo riža na dan. Obupani - tisti z manj kot 50 centi na dan - stradajo” (‘The silent tsunami’, The Economist, 19. april 2008).
“Na Haitiju, kjer tri četrt prebivalstva zasluži manj kot dva dolarja na dan in je petina otrok kronično podhranjenih, najbolj obupani ljudje lakoto utišajo s kolački iz blata, olja in sladkorja. ‘Okus je slankast, vsebuje maščobo in ne veš, da pravzaprav ješ blato’, pravi 24 letni/a Olwich Louis Jeune. ‘Utiša kruljenje v želodcu’.” (Marc Lacy, ‘Across globe, hunger brings rising anger’, International Herald Tribune, 18. april 2008).
Ne mislite, da je Evropa izjema. Svet je en sam in kar se danes dogaja drugje, je lahko že jutri tudi pri nas. Tudi v razvitih državah rastejo cene hrane do neba in izpodrivajo povpraševanje po izdelkih, ki niso nujno potrebni. Reveži v El Salvadorju danes pojedo le pol tega, kar so pojedli pred enim letom, v Afganistanu pa danes ljudje porabijo pol svojega dohodka za hrano, medtem, ko so ga leta 2006 porabili le eno šestino (‘The new face of hunger’, op cit). Posledica teh dogajanj so nemiri lačnih množic, ki so jih vlade prisiljene zatreti ali pa zaradi njih padejo. O teh dogajanjih so mediji bolj ali manj tiho. Dejstvo je, da so v Burkini Faso in Bangladešu nemiri zaradi lakote stalnica. V Senegalu, “eni od afriških najstarejših in najbolj stabilnih demokracij, je policija pretepala in s solzilcem preganjala ljudi, ki so protestirali zaradi visokih cen hrane in zatem napadla še TV postajo, ki je dogajanje prenašala” (Marc Lacy, op.cit). O tem ne slišimo in ne beremo.
In kaj je povzročilo vse te težave?
V kapitalizmu so cene dobrin odvisne od sprememb cen virov, delovne sile ter zakona ponudbe in povpraševanja, ki pogosto povzroča divje skoke cen nad ali pod vrednost določene dobrine. Kar se tiče virov, s katerimi proizvajamo dobrine, se je zaradi uporabe sodobne tehnologije pridelava hrane pocenila, kar je morda glavni razlog, da se je problem svetovne lakote v zadnjih 30 letih omilil - čeprav gotovo nikoli ni bil odstranjen. 
Nenaden skok cene hrane ni posledica tega, da bi bilo hrano danes kar naenkrat težje pridelati, pač pa je posledica motenj v odnosu med ponudbo in povpraševanjem. Cene so bile nazadnje tako visoke kot danes pred 30 leti - vzrok za takratne visoke cene je bila želja privabiti kapital v panogo pridelovanja hrane. Posledica vstopa kapitala v pridelovanje hrane je bil ogromen skok količin pridelane hrane in presežek ponudbe nad povpraševanjem, kar je povzročilo padec cen. Nove tehnologije potrebujejo manj delovne sile, cena delovni sili pada, kar povzroči obubožanje delovnih množic, ki ne morejo več kupiti, kar nova tehnologija proizvede. Posledica upada povpraševanja je upad cen, kar je dobro za lačne, vendar je to hkrati tudi katastrofa za male kmete (tiste, ki imajo najmanjše dobičke in so najmanj avtomatizirani). V Indiji imajo množični samomori malih kmetov že razsežnosti epidemije.

Napredujoča industrializacija Kitajske, Indije in Brazilije ter ekonomsko prebujenje Rusije povzročajo povečanje povpraševanja po hrani in posledično dvig cen. Zaradi tega življenski standard v teh državah raste, prav tako tudi v tistih, ki z njimi gospodarsko sodelujejo. Zgodba se lahko v bližnji prihodnosti hitro obrne: posledica čedalje višjih cen bo prej ali slej upad povpraševanja po hrani. Drug vzrok za dvig cen hrane je pridelava biogoriv: v VB mora biti od aprila 2008 dalje “vsem transportnim gorivom dodanih vsaj 2,5 % biogoriv iz rastlin”. Da napolnimo 50-litrski avtomobilski rezervoar z etanolom potrebujemo 232 kg koruze, - “s to koruzo bi lahko nahranili otroka za eno leto”, pravi Jeremy Laurance (op.cit.).
Realnih razlogov za pomanjkanje hrane v resnici ni, ustvarjeni so umetno zaradi želje po dobičkih. Če ponudba ne bi bila predmet manipulacij, bi se ljudje lahko prehranili s hrano, ki bi jo pridelali. Če bi bil osnovni cilj pridelave hrane prehraniti ljudi, bi bile sprejete pametne odločitve in bi bilo takoj jasno ali je bolje pridelati žito za hrano, pridelavo mesa ali biogoriv. Kapitalizem pa odločitve prepušča lastnikom kapitala, ki odločitve sprejemajo samo na osnovi njihove dobičkonosnosti. In če to pomeni pridelavo biogoriv in/ali mesa za (pre)site, namesto žit za lačna usta, potem je pač tako!
Vir: http://lalkar.org/issues/contents/may2008/foodcrisis.php

ČISTILA

Vprašanje: Da bi zaščitila svoje otroke pred strupenimi snovmi in ob tem še malce bolj skrbela za okolje, me zanima, katera naravna in domača čistila priporočate. Slišala sem, da je dobro čistilo proti vodnemu kamnu kis, da za pranje obstajajo posebni pralni »oreščki«, kako pa je z uporabo mehčalca?

Odgovor: Ko boste začeli uporabljati ekološka čistila, boste opazili, da so učinki čiščenja in pot do njih drugačni kot pri običajnih čistilih. Tako se na primer vodni kamen ne bo stopil v petih sekundah. Če pa boste počakali nekaj minut, boste zelo zadovoljni z učinkom naravnih sredstev za čiščenje kopalnic, posode, oken in podobnega. Predvsem pa v paketu s čistočo, belino in močnimi dišavami ne boste prejeli še zvrhane mere pesticidov, alergenov, gensko spremenjenih encimov ipd.
Sredstva za čiščenje v gospodinjstvih vsebujejo veliko pesticidov, imenovanih biocidi.  
Otroci te pesticide zaužijejo, ko se dotikajo in nato v usta odnesejo vse tisto, kar ste v čistilni vnemi nanesli na pohištvo, tla, preproge, stene, zavese,…
Močno odišavljeni izdelki v sebi skrivajo nevarne ftalate, ki škodujejo jetrom in moškim reproduktivnim organom.
Tensidi, ki naredijo perilo tako mehko, ne ostanejo na površini tkanine, ampak mehčajo tudi našo kožo, še posebej otroško. Pri pomivanju posode del pralnih sredstev ostane na površini, zato precej tega, s čimer pomivate, tudi pojeste. Umetne dišave, ki prikrivajo agresivne snovi, so med najnevarnejšimi alergeni, ki jih najdemo v gospodinjstvu. 
 
Tudi če na običajnem čistilnem sredstvu piše, da je 95 % biološko razgradljivo, to  pomeni, da je lahko v preostalih petih odstotkih skritih še precej naravi in človeku neprijaznih kemikalij.  
 
Uporaba naravnih čistil zato ni le skrb za okolje, v prvi vrsti bomo tako zaščitili svoje zdravje in zdravje svojih otrok.
 
Kaj pomeni, če na izdelku piše, da je »naraven«?
Oznaka, da je izdelek naraven, še ne pomeni, da ne vsebuje škodljivih sestavin. V večini takih izdelkov je le manj najbolj škodljivih snovi, te pa boste hitro odkrili, ko boste prebrali opis sestavin.
 
Deklaracije na naravnih izdelkih so preproste in razumljive: pisalo bo npr. beli kis, glukozidi iz kokosa, rastlinski alkohol, izvlečki te in one rastline, eterično olje ter podobno.  
 
Ekološka čistila  
Osnovna surovina ekoloških čistil Sonett so rastlinska olja. Ta olja, kot je na primer oljčno olje, so 100 % preverjeno ekološko pridelana, nekatera olja pa, kot npr. repično, kokosovo in palmovo olje, le delno. Eterična olja, ki jih uporabljajo, so prav tako večinoma (80-90 %) preverjeno ekološko pridelana. 
Ekološka čistila ne vsebujejo nikakršnih sestavin, ki bi bile okolju neprijazne in bi škodovale zdravju ali povzročale alergije. Praviloma ti izdelki ne vsebujejo umetnih dišav ali umetnih barvil, sintetičnih sredstev za konzerviranje, encimov, fosfatov in optičnih belil. V proizvodnji  ne uporabljajo petrokemičnih tensidov in težko razgradljivih petrokemičnih aktivnih snovi za beljenje.  
 
Ekološka ali organska čistila prepoznamo po tem, da so potrjena s certifikatom. Eden najpomembnejših in tudi najstrožjih evropskih certifikatov je certifikat Soil Association. Izdelek, ki je opremljen s tem certifikatom, ne vsebuje gensko spremenjenih sestavin, je biorazgradljiv in okolju prijazen. Prav tako izdelek ne sme vsebovati sestavin, ki so znane kot potencialno škodljive za ljudi in okolje, antibakterijskih sredstev in encimov. Ekološka čistila niso testirana na živalih in naj ne bi vsebovala živalskih proizvodov, embalaža pa naj bi bila razgradljiva in okolju prijazna.
 
Kaj lahko kupite?
V Kalčku lahko kupite izbor čistil podjetij Ecover in Sonett. Oba proizvajalca trdita, da uporabljata izključno mineralne in rastlinske surovine (nič naftnih derivatov!). Izbor je res pester: belilo, čistilo s pršilcem, univerzalno čistilo za roke, čistilo za tla, mehčalec za perilo, odstranjevalec madežev, odstranjevalec vodnega kamna, pralni prašek za pisano perilo, pralni prašek za občutljivo perilo, sredstvo za čiščenje WC školjke, sredstvo za splakovanje, tablete za pomivalni stroj, vsestransko čistilo za notranjo opremo, tekočina za pomivanje posode, tekoče milo za roke, tekočina za pranje perila, tekočina za ročno pomivanje posode.
 
Naredite sami in prihranite
Odlična in učinkovita čistila, ki ne bodo zastrupljala vašega doma, lahko naredite sami iz sestavin, ki jih gotovo že imate doma, pa še občutno cenejša bodo kot kupljena običajna čistila.
Kis  
Beli kis je odlično naravno čistilno sredstvo, ki je hkrati zelo poceni. Razredčenega z vodo v razmerju 1:1 lahko uporabite na večini površin – izjema je le marmor. Razkuži in odstranjuje neprijetne vonjave. Vonj po kisu bo izginil takoj, ko se bo očiščena površina posušila.   
Uporabite ga lahko:
- v kopalnici: razredčen za čiščenje ploščic in bele keramike ter nerazredčen za čiščenje straniščne školjke (uporaben tudi jabolčni kis)
- v kuhinji: razredčen za čiščenje štedilnika, pulta, ploščic in tal (uporaben tudi jabolčni kis)
- pri pranju oblek in perila: uporabite ga lahko kot naravni mehčalec za perilo, še posebej, če imajo člani vaše družine občutljivo kožo. Četrt skodelice kisa zlijte v predalček za mehčalec na pralnem stroju. Pomagal bo tudi odstraniti sledi pralnega praška iz perila.  
 
Limonin sok  
Limonin sok odstranjuje sledi mila in vodni kamen. Uporabimo ga za čiščenje medenine in bakra. Čistilno pasto pripravimo tako, da ga zmešamo z belim kisom in pecilnim praškom. Iz skodelice oljčnega olja in četrt skodelice skodelice limoninega soka pa pripravimo sredstvo za nego lesenega pohištva (ne furniranega!).  
 
Pecilni prašek  
Pecilni prašek (vinski kamen) uporabljamo za čiščenje površin podobno kot kupljena abrazivna sredstva. Če damo škatlico pecilnega praška v hladilnik ali zamrzovalnik, vsrka neprijetne vonjave. Z njim odstranjujemo madeže s perila (pred pranjem madež navlažite in zdrgnite s pecilnim praškom). 


ČRNI SEZAM IN LANENO SEME

Seme črnega sezama seveda ni enako lanenemu semenu, imata pa skupno lastnost: oba sta pomemben del zdrave prehrane. Semena v svoji naravni obliki skupaj s sadjem in zelenjavo predstavljajo osnovno hrano, za katero smo ljudje biološko prilagojeni. Za vsakodnevne potrebe zadošča že nekaj žlic različnih semen, kar v svetu, kjer kraljuje pravilo »več je bolje«, zveni kot znanstvena fantastika.

EKO HIGIENSKI IZDELKI

Vprašanje: Ali je res, da lahko uporaba običajnih »plastičnih« vložkov in tamponov povzroči vnetja - ali še kaj hujšega?

Odgovor: V običajnih higienskih pripomočkih (vložkih in tamponih) najdemo pesticide (zaradi vsebnosti neekološkega bombaža), kemične primesi in sledi dioksina,  kadar so higienski pripomočki beljeni s klorovim dioksidom. Nevarnega dioksina ni, kadar proizvajalci uporabljajo beljenje z vodikovim peroksidom. 

Povprečna ženska v svojem življenju porabi 11.000 tamponov ali vložkov, torej je pomembno, kakšno vrsto izdelkov uporablja, saj je vpliv nevarnih snovi v teh izdelkih zaradi trajne uporabe gotovo pomemben. Nevarne snovi v teh izdelkih vstopajo v telo nemoteno in hitro, ker ima sluznica lastnost, da omogoča lahek prehod snovi.

Beljenje s klorom (prej z elementarnim klorom, danes s klorovim dioksidom) sprošča v okolje toksine, katerih ostanke najdemo tudi v končnem izdelku. Posledica proizvodnje so visoko toksični stranski proizvodi, kot npr. dioksin, ki se akumulirajo v okolju in maščobnih celicah živali. Podobni okoljski problemi nastanejo tudi, ko se ti klorirani proizvodi sežigajo kot odpadki, saj takrat dioksin nemoteno vstopa v okolje in se akumulira v prehrambeni verigi.
Dioksin, ki je stranski proizvod tudi pri beljenju s klorovim dioksidom (čeprav v zelo majhnih količinah, pravijo proizvajalci), je neposredno povezan z nastankom endometrioze, ki je hormonska in imunska bolezen, pri kateri tkivo, ki ga sicer najdemo v maternici, raste zunaj nje in v drugih delih telesa. Endometrioza lahko vodi v neplodnost, histerektomijo in dviga možnost nastanka določenih vrst raka. Povezavo dioksina s povečano pojavnostjo endometrioze, so dokazali v raziskavi iz leta 1992 na opicah rhesus. Endometrioza prizadene dekleta in žene od prednajstniškega obdobja do pomenopavznega. Vir: Rier, S.E. et al. (1993) "Endometriosis in Rhesus Monkeys (Macada Mulatta) Following Chronic Exposure to 2,3,7,8-Tetrachlorodibenzo-p-dioxin". Fundamental and Applied Toxicology, vol.21, pp433-441
Leta 1999 je Osamu Tsutsumi, profesor ginekologije v  Tokyo University Hospital na Japonskem, opravil teste v zvezi z učinkom dioksina na človeški reprodukcijski sistem, ki je pokazal, da so imele ženske, ki so imele endometriozo, visoko vsebnost dioksina v telesu. Poleg endometrioze je dioksin lahko povezan tudi z nastankom raka, pojavnostjo nizkega števila spermijev v vzorcu in slabitvijo imunskega sistema.
Kadar se pri ženski pojavijo različni vnetni procesi, je navadno prvi zdravnikov nasvet uporaba  bombažnega spodnjega perila. Vendar težava ne bo odpravljena, če bo ženska hkrati brez premisleka še naprej uporabljala higienske pripomočke, ki vsebujejo sintetične materiale. Ženskam, ki imajo kožne alergije, srbečico, draženje, se simptomi običajno poslabšajo med mesečnim perilom zaradi stika sluznice s sintetičnimi in plastičnimi materiali, ki jih najdemo v večini običajnih higienskih izdelkov.

Po letu 1985 so se na trgu začeli pojavljati čedalje tanjši in čedalje bolj vpojni vložki, v katerih je tudi vedno več sintetičnih, izjemno vpojnih materialov, pridobljenih iz nafte, vrhnja »super prepustna« plast pa je v resnici zgolj tanka plastična folija z luknjicami.

Uporaba umetnih materialov v neposrednem stiku s kožo lahko povzroča tudi čezmerno trenje in posledično vnetje kože. Hkrati nekateri umetni materiali ne omogočajo dihanja kože in tako ustvarjajo primerno okolje za razvoj mikroorganizmov, ki lahko povzročajo različne zdravstvene težave.

Če se želite izogniti različnim zgoraj naštetim tveganjem, se lahko odločite za uporabo povsem bombažnih higienskih pripomočkov iz ekološko pridelanega bombaža. Na ta način se izognemo stiku s sintetičnimi in kemičnimi sestavinami, ki jih najdemo v običajnih higienskih izdelkih, kot tudi stiku z neekološko pridelanim bombažem, ki vsebuje visoke količine pesticidov. Pri pridelavi običajnega, neekološko pridelanega bombaža porabijo kar 25 % celotne svetovne porabe pesticidov, več kot 50 % pa je že genetsko spremenjenega.
Ženske, ki se zavedajo potrebe po zmanjšanju stika s sintetičnimi materiali in nepotrebnimi kemikalijami in dodatki ter s tem želijo odstraniti možni vzrok zapletov in bolezni, se odločajo za ekološko pridelane higienske vložke, ki so visoko kakovostni, izdelani iz čistih in naravnih materialov, niso beljeni s klorom in ne vsebujejo rayona, plastike in sorodnih sintetičnih materialov, ki imajo negativni učinek na naše zdravje in okolje.


EKO HRANA V SLOVENSKIH ŠOLAH IN VRTCIH

Vprašanje: Nečesa ne razumem najbolje: imamo eko šole, eko dneve, eko točke in tekmovanja. Otroke v vrtcih in šolah vzgajajo, kako naj pazijo na okolje, zakaj je to pomembno. Otroci reciklirajo, zbirajo star papir in baterije… hkrati pa je hrana v šolah in vrtcih daleč od ekološko pridelane. Starši delajo, otroci imajo v vrtcih in šolah po tri ali po štiri obroke na dan, po mojem mnenju pa to ni najbolj kakovostna hrana. Kakšno je vaše mnenje, zakaj je tako?

Odgovor: Kratek odgovor bi bil: ker so sredstva za šolsko prehrano omejena, ker so ekološko pridelana živila dražja, vrednote večine ljudi in predvsem tistih, ki imajo moč odločanja, pa so takšne, kot trenutno so.

Otroci bi morali dobiti najboljše. Obdobje odraščanja je telesno in duševno zelo zahtevno. Potreba po vitaminih, mineralih, kakovostnih ogljikovih hidratih, beljakovinah in maščobah je velika, saj se v tem obdobju postavljajo temelji za vse življenje. Ekološka živila lahko zadovoljijo te potrebe. Rezultati večih raziskav so pokazali, da so otroci, ki so uživali izključno ekološka živila, v telesu imeli do desetkrat manj toksinov kot vrstniki, ki so uživali konvencionalno pridelano hrano ter da obstaja pomembna povezava med stopnjo izpostavljenosti toksinom in zaostankom v razvoju otroških možganov, zaostankom v razvoju otrokovih motoričnih sposobnosti in povečani pojavnosti vedenjskih motenj (agresivnost, in hiperaktivnost ipd.).

Žal delež strupov v hrani raste: danes jih je kar za 25 % več kot pred petimi leti. Sadje, zelenjava in žita v prodaji v EU po podatkih organizacije PAN vsebujejo najvišji odstotek ostankov pesticidov v hrani do zdaj. Ostanki pesticidov povzročajo raka in motnje prebave.
Vir: http://24ur.com/novice/slovenija/rakotvorni-pesticidi-v-hrani.html

Ljudje sami določamo, čemu bomo dali prednost, čemu bomo namenili svoj denar, čas, pozornost. Za hrano smo navajeni porabiti čim manj. K tej odločitvi nam pritrjujejo  oglasi, v katerih trgovci tekmujejo, kdo bo še bolj znižal cene hrane. Veliko bolj kot kaj bomo dali vase (hrana) se nam zdi pomembno, kaj bomo dali nase (obleko) ali s čim se bomo vozili. Ali smo, kar jemo, ali pa smo, kar vozimo? Če imate svoj vrt, veste, koliko truda je treba vložiti, da pridelek uspe. V želji po industrijski pridelavi, s katero nikoli ne bi zmanjkalo hrane in bi bila hkrati poceni, so v 50-ih letih prejšnjega stoletja začeli uporabljati pesticide. Hoteli so pridelati ogromne količine hrane, ki je nikoli ne bi zmanjkalo in ki bi bila poceni. Ne gre tako. Rezultat je draga proizvodnja, ki jo je treba podpirati z državnimi subvencijami, proizvodnja, ki uničuje okolje in zastruplja ljudi. Le-ti potem zbolijo in jih je treba zdraviti – kar pa spet stane, toda okoljski in zdravstveni stroški v tej hrani niso všteti. Eko živila so dražja, ker njihova pridelava še ni množična, ker so donosi nižji in stroški dela večji. Pridelava teh živil je pod strogim nadzorom  nadzornih služb. Prav zaradi  strogih pravil se redki kmetje v Sloveniji odločajo za tako pridelavo. Proizvajalci takih živil morajo imeti posebna dokazila – certifikate. V tujini, zlasti v Avstriji, Italiji,  Nemčiji, Švici in Angliji, pa je EKOLOŠKIH KMETIJ zelo veliko.
Vendar se tudi pri nas že dogajajo pozitivne spremembe. Odgovorni in osveščeni posamezniki v šolah, ki lahko vplivajo na odločitve, se trudijo uvesti eko hrano v šolsko prehrano. Za začetek vsaj eno malico, pripravljeno iz ekoloških živil, na mesec.  Ekološko pridelana živila  ne vsebujejo nobenih dodanih kemikalij (barvil , gostil, snovi za daljšo obstojnost, ojačevalcev okusa, umetnih arom ...), pesticidov, fungicidov in insekticidov ter dodanih umetnih gnojil. Živila vsebujejo zato več vitaminov in mineralov ter nekaterih drugih hranilnih snovi, so bolj okusna in imajo prijeten vonj. Dobro vplivajo na zdravje in dobro počutja ljudi, zmanjšajo se tudi nekatere alergije, bolni ljudje, ki uživajo takšno hrano, pa hitreje okrevajo. Žalostno je, da so otroci šele potem, ko zbolijo, deležni boljše nege in hrane. Takrat jim začnemo pripravljati dietno hrano, ugotavljamo, na kaj vse so že postali alergični, česa ne smejo več jesti itd. Ali ne bi bilo bolj pametno, da bi jim prihranili uživanje hrane, bogate s strupi in bolezen in jim namesto tega že takoj na začetku ponudili zdravo, polnovredno hrano brez strupov?
V Sloveniji se pojavljajo prvi javni razpisi, preko katerih šole iščejo ponudnike, ki bodo dobavljali ekološko hrano za šolarje. Na Švedskem hočejo do leta 2010 zagotoviti, da bo najmanj  ena četrtina hrane, ki jo ponudijo šolarjem, iz ekološke pridelave. Pri nas smo še zelo daleč od tega cilja, vendar gremo zagotovo v isto smer.


EKOLOŠKA ŽIVILA ZA POLNO ŽIVLJENJE

Raziskave so dokazale, da so ekološko pridelana in predelana živila boljša od konvencionalnih živil. Ekološka živila so pridelana brez pesticidov, predelana pa brez kemijskih dodatkov. Vsaj 95 % sestavin mora biti sledljivih iz eko-pridelave, seznam morebitnih dodatkov je omejen le na dodatke naravnega izvora. Ekološka živila so živila z visoko kakovostno prehrambeno vrednostjo, odlikuje pa jih višja vsebnost vitaminov in mineralov ter bogatejši okus. 

Ekološko kmetovanje ne dovoljuje uporabe kemičnih sredstev, razkuženih semen, lahko topnih mineralnih gnojil, gensko spremenjenih organizmov, sintetičnih dodatkov v krmilih in kakršnega koli zdravljenja živali s kemoterapevtiki. Tudi pri predelavi je cilj kar v največji meri ohraniti hranilne snovi, ki jih vsebuje pridelek. Uporaba umetnih konzervansov in barvil ni dovoljena. Zato so ekološka živila bistveno bolj kakovostna kot konvencionalna. Ekološko kmetijstvo nam zagotavlja hrano, s katero smo bolj zdravi, hkrati pa ohranja naravo: pomaga ohranjati čist zrak in vodo ter celotno bogastvo živalskega in rastlinskega sveta, minimalno obremenjuje okolje, ohranja rodovitnost tal in ščiti naravne življenjske vire. 

Konvencionalno pridelana živila običajno vsebujejo cel kup E-jev. Za njimi se skriva marsikaj: od dokaj nedolžnih sredstev za konzerviranje, do različnih, v laboratoriju rojenih kemikalij. Dodatke dodajajo v živila za konzerviranje, za izboljšanje barve in okusa in zato, da je pridelava in predelava živil cenejša. Njihova cenenost pa vpliva tudi na kakovost: bistvena razlika je med sadnim jogurtom, v katerem so koščki ekološko pridelanih jagod in tistim, ki namesto naravnih jagod vsebuje kemikalije za umetni okus in vonj po jagodah. Ne le v videzu in okusu, ampak tudi v učinku na telo. Dodatki, ki jih uporablja industrija, da je izdelek privlačen, dolgotrajen in poceni, po vsebnosti življenjsko pomembnih snovi pa siromašen, človeškemu organizmu ne koristijo, lahko mu celo škodijo.

Oznake BIO, EKO, Organic so registrirane in strogo kontrolirane oznake, za katere veljajo strogi predpisi o načinu uporabe. Biološko (bio), ekološko (eko) ali organsko, so zaščitena poimenovanja za ekološko pridelane proizvode. Kmetijski pridelek je dovoljeno označevati z označbo ''ekološki'' in uporabiti določen znak, če je zanj izdan certifikat.   Neodvisni testi kažejo na visoko zanesljivost teh oznak: v Evropi se zanesljivost giblje med 90 in 97%.

"Eko" certifikat je uradni dokument, ki ga izda neodvisna pooblaščena kontrolna organizacija, s katerim se potrjuje skladnost pridelave, predelave, pakiranja, skladiščenja in transporta ekoloških pridelkov in živil z veljavnimi mednarodnimi (IFOAM ) in slovenskimi predpisi za ekološko kmetijstvo. Nadzorna organizacija vsaj enkrat letno izvede nenapovedan pregled celotne kmetije. Če je kontrola pozitivna, dobi kmetija certifikat, za proizvode pa lahko uporabljajo oznake, kot sta pri nas eko znak in biodar, v tujini pa ernte, biodyn, bioland in drugi.

Če je na živilu oznaka »eko« ali »bio«, mora biti certifikat na vpogled pri prodajalcu, za vsemi pa stojijo pooblaščene kontrolne organizacije, ki preverjajo ustreznost živil. 


ETERIČNA OLJA

Vprašanje: bolj ko spoznavam svet eteričnih olj, bolj sem navdušena nad njimi. Zanima me še več o teh izdelkih, kako se jih uporablja, katere priporočate ipd.

Odgovor: Eterična olja so zapletene zmesi spojin, ki jih izločajo nekatere rastline in jih shranjujejo v posebnih žlezah v cvetovih, listih, semenih, plodovih, koreninah, korenikah in lesu. Eterična olja v rastlini privabljajo opraševalce, ščitijo rastline pred zajedavci in mikrobi, novejše raziskave pa so pokazale, da določene rastline tudi komunicirajo s pomočjo eteričnih olj.

Ime eteričen izvira iz grščine, pomeni pa nebeški, poduhovljen in kaže na njihovo hlapljivost. Eterična olja so bolj ali manj hlapljive tekočine, značilnega in močnega vonja, ponavadi plavajo na vodi in se z njo ne mešajo. Eterična olja so zelo koncentrirana, saj za majhno količino olja potrebujemo ogromno rastlinskega materiala, zato je razumljivo, da kakovostna eterična olja niso poceni. Za 1 kg jasminovega olja potrebujemo do 8 milijonov cvetov. V pridobivanje eteričnih olj je vloženega veliko znanja, izkušenj in dela. Sintetična eterična olja, pridobljena iz umetno pridobljenih sestavin iz nafte, so cenena in nimajo nobene vrednosti za aromakulturo, zato bodite pozorni pri nakupu. V Kalčku lahko izbirate med največjo izbiro ekološko pridelanih 100 % naravnih in čistih eteričnih olj, mešanic eteričnih olj, maščobnih in masažnih olj proizvajalca Primavera.

Eterična olja so koncentrati, zato jih moramo uporabljati preudarno, previdno in varčno. Nikoli ne uporabljamo nerazredčenih. Hranimo jih na varnem pred otroci. Izogibamo se stiku z očmi in sluznico.

Eterična olja imajo ogrevalni, hladilni, negovalni, poživljajoč ali osvežilen učinek na našo kožo. Delujejo na naše počutje: njihov vonj lahko izboljša razpoloženje in zveča kakovost življenja, zmanjša učinke stresa in uravnava čustva. Spodbujajoči vonji so primerni za poživitev čez dan, pomirjevalni pa za večerno sprostitev. Odlični so tudi na delovnem mestu, seveda, če se sodelavci strinjajo. Za pisarno je odlična pomaranča, ki pomaga pri koncentraciji, za čas prehladov je primeren evkalipt, praznično decembrsko vzdušje pa nam pričarajo že pripravljene mešanice eteričnih olj (mandarina z vaniljo ali cimet s pomarančo).

Med eteričnimi olji, ki jih je dobro imeti doma, je poleg sivke zagotovo tudi evkaliptus, ki pomaga, kadar imamo zaprt nos in kašljamo. Preden greste spat, dobro prezračite sobo, nato pa si poleg postelje postavite lonec vrele vode in vanj nakapajte 10 kapljic evkaliptusa. Izparina bo ponoči čistila vaša pljuča, nos in grlo.

Vabimo vas, da se oglasite v Kalčku, kjer vam bomo z veseljem svetovali (ure svetovanj so objavljene na www.kalcek.si). Pomagajte pa si lahko tudi s strokovno literaturo (npr. s knjigo Lepota in zdravje z eteričnimi olji).

Na kratko si poglejmo še nekatera najbolj znana eterična olja in njihove učinke:

SIVKA (Lavandula angustifolia)
Pridobivanje: destilacija cvetnih latov z vodno paro
Vonj: svež, zeliščno-cveten
Učinek: uravnava, pomirja, sprošča, za miren spanec, pri stresu, negovalna za vse tipe kože, dober antiseptik
Uporaba: v dišavni lučki, za masažo, kopeli, komprese, kreme, maske in šampone

BERGAMOTKA (Citrus bergamia)
Pridobivanje: hladno iztiskanje lupin še nezrelih plodov
Vonj: svojevrsten, zeleno-saden, lahek, sladek
Učinek: osvežuje, izboljšuje razpoloženje
Uporaba: v dišavni lučki, za kopeli, savno, parfume, aroma čaja Earl Grey
Opozorilo: povzroča svetlobno preobčutljivost kože!

RESASTA MIRTA, »TEA TREE« (Melaleuca alternifolia)
Pridobivanje: destilacija listov in vej z vodno paro
Vonj: močan, »medicinski«, zeliščen
Učinek: čisti, osvežuje, odlično olje proti virusom, glivam in bakterijam
Uporaba: v dišavni lučki za čiščenje zraka, za nego obraza, telesa in nog

POPROVA META (Mentha piperita)
Pridobivanje: destilacija listov z vodno paro
Vonj: svež, hladen
Učinek: osvežuje, hladi, povečuje koncentracijo
Uporaba: v dišavni lučki, v avtu, na potovanju, v savni, za nego ustne votline
Opozorilo: ni primerna za otroke mlajše od 6 let! Ne uporabljajte je za kopeli!

CEDRA (Cedrus atlantica)
Pridobivanje: destilacija lesnih trsk z vodno paro
Vonj: topel, balzamično-lesnat
Učinek: uravnava, stabilizira, krepi samozavest, primerna pred izpiti
Uporaba: v dišavni lučki, savni, za moško kozmetiko, masažo, kopeli, za nego las

Olja, ki so primerna za otroke: SIVKA (Lavandula angustifolia), KAMILICA (Chamomilla recutita), VRTNICA (Rosa damascena), MANDARINA (Citrus reticulata), BENZOJEVEC (Styrax benzoin). Če jih uporabljate za masažo, jih ustrezno razredčite (največ 10 kapljic na 100 ml maščobnega olja)

Olja, ki so primerna za nosečnice: SIVKA (Lavandula angustifolia) in VRTNICA (Rosa damascena) samo za masažo v koncentraciji največ 1 % in kadar ni nevarnosti za spontani splav.

Vir: Damjan Janeš, mag. farm.: Aromakultura

ETERIČNA OLJA IN HOROSKOP

Eterična olja in dišavne svetilke so zelo lepo darilo. Človek že od nekdaj uporablja vonjave za zdravljenje, zapeljevanje, nego telesa in verske ceremonije. Arabci so v 12. stoletju znanje zdravilstva z eteričnimi olji prinesli v Španijo in južno Francijo, kjer je v samostanih doseglo visoko raven. Eterična olja so dišave, ki se v obliki drobcenih oljnih kapljic nahajajo v različnih delih rastlin. Ker vsebujejo vse značilnosti rastlin, predstavljajo esenco, dušo rastline. Prijetni vonji stimulirajo naša čutila in vzpodbudijo različne občutke. Še preden z logičnim mišljenjem (veliki možgani) dojamemo, kaj se dogaja, vonjave že spodbudijo sprostitev različnih nevrokemikalij, ki se nahajajo v globljih možganskih plasteh (endorfin, encefalin, serotonin, adrenalin, noradrenalin) in te v nas takoj sprožijo umirjajoč, erotičen ali spodbujevalni učinek.

Ko boste izbirali eterična olja za prijatelje, si lahko pomagate z razvrstitvijo po horoskopskih znamenjih. Ta razdelitev vam bo pokazala smer, pri končni izbiri pa se zanesite na svoj nos in intuicijo. In bodite pozorni, ko kupujete eterična olja: sintetične, iz nafte pridelane dišave, nimajo dobrodelnih učinkov ekološko pridelanih eteričnih olj.

Vir: Dr. med. Beate Rieder in Fred Wollner: V svetu dišav.

GENSKO SPREMENJENA HRANA

Vprašanje: zanima me, kakšno je vaše mnenje o gensko spremenjeni hrani? Po eni strani pravijo, da bo na ta način več hrane za ljudi in zato manj lakote, spet drugi pa trdijo, da gre za pretkano igro multinacionalk, ki bodo na ta način uničile male kmete.

Odgovor: Kmetovalci so se od nekdaj trudili vzgojiti rastline in živali z izboljšanimi lastnostmi, pa naj je šlo za povečanje rodnosti, odpornost proti boleznim ali za kaj tretjega. Kmetje so s tem namenom skrbno izbirali semena ter se ukvarjali s križanjem sorodnih vrst.

Med tem in med uporabo gensko spremenjenih organizmov (GSO) v kmetijstvu in prehrani je velika razlika. Uporaba gensko spremenjenih organizmov v prehrani odpira številna vprašanja, povezana z varstvom okolja in zdravja ljudi, z nadzorom multinacionalk nad prehransko suverenostjo držav, patentiranjem življenja, etiko in vlogo znanosti itd. Gensko spremenjene rastline imajo značilnosti, zaradi katerih lahko pomenijo posebno nevarnost za zdravje ljudi in za okolje: vsebujejo gene in lastnosti, ki so popolnoma novi za ciljne vrste, njihovo okolje in njihovo gensko zasnovo. Medtem ko se s tradicionalnim žlahtnjenjem geni lahko prenašajo le med sorodnimi sortami ali zelo sorodnimi vrstami, genski inženiring omogoči prenos genov med popolnoma različnimi vrstami. Poleg tega pa postopek genskega inženiringa ni niti vóden niti natančen, temveč gre za grob poseg v organizem. Na novo vstavljeni geni lahko končajo na kateremkoli mestu v genomu rastline. Ne moremo jih niti usmeriti na določeno mesto, niti ni nujno, da bo po vključitvi znan njihov položaj. Možnost, da se gen ali del gena izrazi, je odvisna od mesta, na katero se vključi in od genskega ozadja.

Zelo sporen je nadzor biotehnoloških podjetij nad semenarsko industrijo, še bolj sporno pa je podeljevanje patentne zaščite za semena, ki jo lahko lastniki patenta uveljavljajo kar 20 let. Kmetje imajo zaradi tega vedno bolj pogosto na razpolago le patentno zaščiteno seme, za katero morajo plačati licenčnino in ga ne smejo hraniti iz leta v leto, kot so to običajno počeli z navadnimi semeni, saj jih lahko podjetja tožijo, da kršijo njihove intelektualne pravice. Znanje in delo, ki so ga kmetje vložili v razvoj kakovostnih in raznovrstnih semen, katerih lastnosti izrabljajo v podjetjih, pa ni patentno zaščiteno, zato kmetje svojega znanja ne morejo unovčiti. Drug način potencialne odvisnosti kmetov od semenarskih podjetji pa so t.i. terminatorska semena, v katerih je gen, zaradi katerega seme naslednje leto ne kali. Tak način spreminjanja semen so obsodili mnogi strokovnjaki in predstavniki številnih vlad ter civilne družbe.

Odpornost na škodljivce in bolezni, ki jo obljubljajo biotehnološka podjetja, ne upošteva morebitnih škodljivih vplivov na okolje in zdravje ljudi. Poleg tega žuželke ob stalni prisotnosti toksinov v rastlini lahko hitro razvijejo odpornost. Tovrstni GSO pa vplivajo tudi na koristne žuželke, posredno pa še na druge živali kot tudi na organizme, ki živijo v prsti in so pomembni za rast in razvoj rastlin.

Obljube o večjem donosu niso realne, saj gensko spremenjeni pridelki praviloma ne presegajo tistih, ki jih prinašajo konvencionalne sorte. Donosi na poljih, kjer pridelujejo GSO so redko višji od tistih, ki jih beležimo pri konvencionalnih pridelkih.

Slovenija se še ponaša z nadpovprečno visoko stopnjo biotske raznovrstnosti in razmeroma nedotaknjeno naravo. Te razmere so prispevale k usmerjanju v kmetijstvo, ki temelji na varovanju okolja in ohranjanju pestrosti avtohtonih rastlin in živali ter okolju prijaznejši rabi zemljišč in pridelavi hrane, kot ga že od l. 2001 spodbuja tudi kmetijsko okoljski program. Uporaba GSO v slovenskem kmetijstvu bi izničila te ugodne razmere in ves razvojni potencial.

Potrošniki smo končni, odločilni člen v živilski verigi. S svojo izbiro lahko pomembno zavremo popolno prevlado velikih podjetij, zato je pomembno, da imamo čim bolj popolne informacije in se odločamo na njihovi osnovi. Še več informacij boste našli na spletni strani Inštituta za trajnostni razvoj: www.itr.si


HIMALAJSKI PRALNI OREŠKI

Himalajski pralni oreški so oluščeni sadeži milnega drevesa Sapindus mukorossi, ki raste na odročnem himalajskem področju, na nadmorski višini med 1500 in 1700 metri. V Indiji in Nepalu jih že stoletja uporabljajo kot pralno sredstvo. Ker so brez kemikalij, kot so topila, dišave, konzervansi in belila, so še posebej primerni za ljudi z občutljivo kožo, nevrodermitisom, luskavico ali alergijami.

Moč njihovega delovanja izhaja iz naravnih saponinov, ki so v lupini oreška in imajo izredno pralno in razkužilno moč. Oreški začnejo oddajati milnico takoj, ko pridejo v stik z vodo. Perilo negujejo drugače kot komercialni mehčalci. Vlaknom povrnejo njihove naravne kvalitete, ki se ob uporabi in pranju sicer sčasoma izgubijo. Uporabljamo jih lahko za ročno ali strojno pranje občutljivega, pisanega in volnenega perila na temperaturah od 30 do 95° C. Pri pranju belega perila je potrebno dodati ekološko belilo. Perilo, oprano s pralnimi oreški, ima naraven vonj, če pa ga želimo odišaviti, lahko v predal za mehčalec dodamo nekaj kapljic čistega eteričnega olja (npr. sivke). Perilo bo čisto ter hkrati mehko in negovano na popolnoma drugačen način, kot s konvencionalnim mehčalcem. Zelo primerni so za strojno pranje volne, ki ji povrnejo mehkobo in puhast videz.

Uporaba je enostavna: v platneno vrečko damo tri (za bolj umazano perilo pet pralnih oreškov) in jo vložimo v pralni stroj skupaj s perilom. Peremo na temperaturah od 30 do 95° C. Med pranjem pri višjih temperaturah se oreški bolj zmehčajo, zato jih lahko za pranje pri nižjih temperaturah uporabimo večkrat. En kilogram oreškov zadošča za 100 do 160 strojnih pranj perila, zato je pranje z njimi cenejše kot pranje s pralnimi praški. Pomembno je tudi, da s pranjem s pralnimi oreški ne onesnažujemo okolja.

S pralnimi oreški lahko umivamo tudi lase, ki jih hkrati očistijo in negujejo. Lasje dobijo večji volumen in se ne mastijo hitro.

Navodilo za uporabo: 6 do 8 polovičk namočimo čez noč ali vsaj za 3-4 ure, nato pa jih damo v platneno vrečko. Vodo, v kateri so se namakali, prihranimo. Lase navlažimo, napolnjeno vrečko pa zmanemo v rokah, da nastane pena. S to peno masiramo lasišče, vmes pomakamo vrečko v vodo, v kateri so se namakali oreški. Pazite, da ne pride v oči! Če se to zgodi, sperite oči s čim več mlačne vode.
Pralni oreški so prav tako primerni za umivanje in kopanje domačih živali.

Z enim kilogramom pralnih oreškov nadomestimo do dvajset kilogramov običajnega pralnega praška, zato je pranje s pralnimi oreški bistveno cenejše kot pranje s pralnimi praški, hkrati pa s pranjem s pralnimi oreški preprečimo koži stik z ostanki pralnih praškov, kar je pomembno zlasti pri otrocih in alergikih. Dodatno zadovoljstvo nam daje zadoščenje, da z uporabo pralnih oreškov ne onesnažujemo okolja in pomagamo naravi: pralni oreški nežno čistijo perilo in so okolju prijazni, ker ne obremenjujejo naših voda in so 100-odstotno biološko razgradljivi.

KATERA VREČKA JE NAJBOLJŠA?

Tudi če smo se že navadili, da s sabo po nakupih nosimo nakupovalno torbo, se ne bomo mogli popolnoma izogniti uporabi plastičnih vrečk – če ne prej, pa takrat, ko bomo kupovali sveže ribe. Marsikje po svetu so že začeli sprejemati ukrepe, ki vodijo k zmanjšanju onesnaževanja okolja s plastiko. Najbolj obremenilne za okolje naj bi bile najtanjše vrečke, ker se jih ne reciklira. Vendar – resnici na ljubo – tudi »debelejših« vrečk se ne reciklira. Po dostopnih podatkih do reciklaže pride manj kot 1 % vrečk, več kot 99 % pa jih konča na smetiščih ali še slabše, v okolju. Zelo uspešen ukrep je leta 2002 sprejela vlada Južnoafriške republike: od proizvajalcev so zahtevali, naj izdelujejo zelo trpežne vrečke, ki so bile seveda tudi dražje. S tem preprostim ukrepom so dosegli, da se je uporaba plastičnih vrečk zmanjšala za 90 %.

Plastične vrečke
Plastične nakupovalne vrečke so med najbolj uporabljenimi potrošniškimi izdelki. Zaradi nizke teže in cene ter odpornosti na vodo, so zelo priročne za prenašanje hrane in oblačil. Samo nekaj gramov težke in samo nekaj milimetrov debele se zdijo neškodljive – če ne bi bile izdelane v ogromnih količinah iz nafte, ki je neobnovljiv naravni vir.

Večina plastičnih vrečk ne pride do smetišč, pač pa končajo na ograjah, drevesih, v grlih ptic, v odtokih in na obrežjih rek in kanalov. Na tisoče kitov, delfinov, morskih želv in drugih morskih sesalcev pogine vsako leto, ko se zadušijo s plavajočo plastično vrečko, ki jo zamenjajo za hrano.

Plastične vrečke niso bio-razgradljive. Postopoma v procesu, imenovanem fotodegradacija, razpadajo v čedalje manjše strupene delce, ki onesnažujejo tako prst kot vodo, nato pa končajo v prehranjevalni verigi, ko jih nenamerno zaužijejo živali in seveda tudi ljudje.

Kaj pa papirnate vrečke?
Papirnate vrečke iz recikliranega papirja se na prvi pogled res zdijo bolj »zelene« od plastičnih, ker so izdelane iz celulozne vlaknine, ki je bio-razgradljiv material. Žal pa ni res, da so za okolje boljše kot plastične vrečke. Papirnate vrečke so različne glede na vrsto oplemenitenja papirja (premazovanje, glajenje), s katero se viša tudi obremenitev za okolje zaradi večje porabe energije v procesu. Proces izdelave recikliranega papirja je veliko bolj energetsko intenziven kot proces, v katerem izdelujejo plastične vrečke. Plastika je lažja, lažje jo je skladiščiti in tovoriti. Problem je tudi v tem, da za izdelavo papirnatih vrečk porabljamo drevesa in da pri nas nimamo urejenega sistema zbiranja papirnatih vrečk.

Novo: vrečke iz bio-razgradljive plastike
V zadnjem času so začeli izdelovati vrečke iz bio-razgradljivega materiala, ki imajo enako dobre lastnosti kot plastične, a nič od njihovih obremenilnih učinkov. Polimeri, iz katerih je material za te vrečke, so pridelani iz koruze, ki ni gensko spremenjena. Takšna vrečka je enako uporabna kot plastična, prinaša pa pomembne ekološke prednosti: za njeno izdelavo uporabljamo naravno obnovljiv vir (za razliko od nafte, ki ni obnovljiv vir) in ko jo vrnemo v okolje, ga ne obremenimo. Ker je biološko razgradljiva in se jo da kompostirati, je primerna tudi za zbiranje bioloških odpadkov.

Kako se torej odločiti?
NE za:
- plastične in papirnate vrečke, tudi če so iz recikliranega materiala (ker se tudi pri reciklaži porablja energija in fosilna goriva).
POGOJNO DA za:
- vrečke iz biorazgradljive plastike (ker imajo vse dobre lastnosti plastičnih vrečk in nobene od njihovih slabih lastnosti). Te vrečke uporabljajmo zelo varčno in samo, kadar je to res nujno. Sicer je res, da niso obremenilne za okolje, vendar pa za njihovo izdelavo uporabljajo naravni vir – koruzo, ki je pomembno živilo.
DA za:
- nakupovalno torbo, izdelano iz materialov, ki ne obremenjujejo okolja. Uporabite jo lahko velikokrat; vanjo spravite več stvari, kot v vrečko; obešeno preko rame jo je lažje nositi, kot vrečko, ki reže v dlan; premišljeno izbrana je lahko modni dodatek.

Še nekaj preprostih stvari, ki jih lahko naredi vsak:
* Majhne nakupe lahko brez vrečke spravite v žep ali torbico.
* Imejte nakupovalno torbo ali vrečko iz blaga v avtu, pisarni, torbici, da vam bo vedno na razpolago.
* Recite ne, hvala brezplačnim vrečkam in predlagajte trgovcem, naj se začnejo obnašati ekološko.
* Za začetek poskusite zdržati en teden, ne da bi kupili ali zastonj prejeli novo plastično vrečko. Če bi vsak kupec domov odnesel samo eno vrečko manj na mesec, bi naravi prihranili breme stotin milijonov odvrženih vrečk vsako leto.
 

MLEKO

Vprašanje
Moja 14-letna hči pravi, da jo po mleku napenja, da se ji spahuje in da se potem slabo počuti. Ali to pomeni, da je alergična na laktozo? Ali ni tako, da moramo uživati mleko in mlečne izdelke, sicer nam zaradi pomanjkanja kalcija grozi osteoporoza?

Odgovor: Vaša hči zelo verjetno ne prenaša laktoze (laktoza je mlečni sladkor), kar pa ni nič nenavadnega. Veliko ljudi ne prenese laktoze in jim le-ta celo škoduje.

Pri prebavi laktoze sodeluje encim laktaza. Ljudje izgubimo sposobnost prebavljanja laktoze med poldrugim in četrtim letom starosti, ko se v našem tankem črevesu preneha tvoriti laktaza. Očitno narava ni imela namena, da bi se tudi po zgodnjem otroštvu hranili z mlekom. Ljudje smo edini sesalci, ki uživamo mleko tudi potem, ko odrastemo.

Vsi sesalci se kot otroci hranimo z materinim mlekom: dojenčki z mlekom svojih mater, telički pa s kravjim mlekom. Človeškemu otroku se teža, ki jo je imel ob rojstvu, podvoji v šestih mesecih, teličku pa že v  mesecu in pol. Očitno potrebuje teliček več beljakovin kot človeški dojenček in takšno je tudi kravje mleko, ki vsebuje kar dvajsetkrat več za kravje mleko značilne beljakovine - kazeina - kot človeško. Tudi zato je kravje mleko za ljudi težko ali pa kar nemogoče prebavljivo. Kazein se neprebavljen prilepi na debelo črevo in preprečuje absorpcijo hrane. Posledice tega so težave s prebavo, nestrpnost, oslabljeno vsrkavanje drugih hranilnih snovi in nezaželene reakcije imunskega sistema (alergije). Beljakovine iz kravjega mleka se v kri večinoma absorbirajo popolnoma neprebavljene.

Med ljudmi je razširjeno mnenje, da moramo piti mleko in uživati mlečne izdelke, da z njimi pridobimo nujno potrebni kalcij. Kravje mleko sicer res ima veliko kalcija, ki pa je v taki obliki, da ga človeško telo le s težavo uporabi. Krvni testi so pokazali, da imajo ljudje, ki spijejo tri ali štiri kozarce mleka na dan, nizko raven kalcija v krvi. Najboljši način, da se poveča raven kalcija in učvrstijo kosti, je zmanjšano uživanje živalskih beljakovin in večje uživanje sveže zelenjave. Živalski proizvodi povečajo kislost v telesu, ki jo mora krvni obtok uravnotežiti s tem, da absorbira alkalne minerale (npr. kalcij iz kosti). Drugi odlični viri kalcija so: sezam, makova semena (imajo ga desetkrat več kot mleko), rožičeva moka, ohrovt, suhe fige, soja, lešniki, mandlji, peteršilj in listi koprive.
 
Drugo težavo prinaša uživanje homogeniziranega mleka. Pri homogenizaciji mleko steče skozi neke vrste sito pod velikim pritiskom in z veliko hitrostjo. Velike kroglice maščobe se razpršijo v manjše. Encim, ki se imenuje ksantinoksidaza, je pritrjen na površino maščobnih molekul v mleku. Jetra filtrirajo ta encim iz surovega kravjega mleka, če pa je mleko homogenizirano, se ta encim absorbira skozi stene črevesja neposredno v kri. Tam povzroči niz reakcij (nastanek reaktivnih spojin in prostih radikalov) in deluje škodljivo na arterije, srčne zaklopke in mišice. Kravje mleko vsebuje tudi hormone, ki jih dodajajo živalim, da hitreje rastejo in proizvedejo čim več mleka. Prav tako najdemo v mleku sledove pesticidov in antibiotikov. V čredah je zelo razširjen mastitis. V Angliji štiri krave od desetih zbolijo za mastitisom. Krava z zagnojenimi vimeni oddaja zelo veliko patogenih mikroorganizmov v mleko.

Po vsem zgoraj naštetem bo torej bolje, da se izognemo homogeniziranemu mleku, pa tudi marsikateremu gotovemu izdelku, v katerega je laktoza dodana med proizvodnjo (proizvajalci laktozo dodajajo v čokolado, kekse, pico, klobase, omake, namaze...). Pomagamo si tako, da preberemo deklaracije, pa tudi, da uporabljamo čim manj predpripravljenih živil. Na srečo imamo tudi v Sloveniji čedalje več izdelkov, ki so pripravljeni na osnovi soje in zelenjave in ne vsebujejo mlečnega sladkorja, namesto kravjega pa lahko nabavimo sojino, riževo ali ovseno mleko in napitke, sojin jogurt in sojino ali ovseno smetano.

Morda sta edini izjemi sirotka in kefir. Sirotka je stranski proizvod proizvodnje sira: bogata je z beljakovinami, vitamini skupine B in mineralnimi snovmi (kalcij, kalij in natrij). Če je sirotka fermentirana (po domače ji rečemo kisava), ureja prebavo in  preprečuje razširjanje kandide in drugih patogenih organizmov v črevesju. Kefir je izdelan iz mleka, ki so mu dodali kefirjeva zrna. V kefirju laktoza fermentira v alkohol in mlečno kislino, ki rahlo prekroji zgradbo mlečnih beljakovin. Kefir vsebuje veliko kalcija in B vitamine, še posebej veliko ima vitamina B12. Kefir okrepi in stabilizira črevesno floro, zaradi vsebnosti B12 pa tudi krepi živce. Sicer pa velja običajno pravilo: prisluhnimo si, kaj nam ustreza in temu prilagodimo svojo prehrano. Običajno imajo otroci za te stvari (še) tanka ušesa in bolj zanesljive občutke kot odrasli...

Viri:
- Matejina veganska kuhinja: kako okusno in zdravo skuhati in speči brez mesa, mleka, jajc, rafiniranih maščob, razhudnikov in sladkorja (Mateja Tea Dereani, 2005) 
- Dumontov leksikon zeliščnih zdravil (Anne Iburg, 2004)

O KOZMETIKI

Ljudje se vedno bolj zavedamo zdrave prehrane, pozabljamo pa na previdnost pri izbiri kozmetike. Za varnost hrane je veliko bolje poskrbljeno kot za varnost kozmetike. Več kot polovica strupov v telo ne pride skozi usta, temveč skozi kožo. Razni pesticidi in fungicidi, ki se jim z nakupom eko solate izognemo, se skrivajo v kozmetičnih izdelkih in čistilih, ki jih uporabljamo. Manj kot petina kemikalij, uporabljenih v kozmetični industriji, je testirana v neodvisnih ustanovah, ker proizvajalci vztrajajo, da takšno testiranje ni nujno. Množična občila živijo od kapitala multinacionalk, zato se jim ne želijo zameriti, potrošnik pa svoje zdravje naivno zaupa proizvajalcem in krog je sklenjen. Kozmetična industrija pravi, da bi bili že vsi mrtvi, če bi bilo vse to res. Težava je v tem, da vsaka stvar prispeva po malo, naše težave z zdravjem pa so na koncu seštevek vseh teh 'nenevarnih' snovi.

Poglejmo še nekaj zanimivih dejstev:
- zakonodajalec ni definiral, kaj v kozmetiki pomeni beseda naravno, zato za kozmetiko, ki se želi formalno razglasiti za »naravno«, zadošča že, da vsebuje 1 % naravnih sestavin;
- kar 60 % sestavin, ki jo s kozmetiko nanesemo na kožo, telo preko kože vsrka. Z začetkom uporabe tako imenovanih pospeševalcev vpijanja, ki lahko za 100-krat pospešijo vpijanje določene snovi, v naše celice in od tam naprej v kri in limfo prihajajo snovi, ki so včasih ostajale na površju;
- Američani so izračunali, da povprečna ženska v povprečju uporablja devet kozmetičnih izdelkov in tako prihaja v stik z 196 kemikalijami dnevno, v enem letu pa samo z uporabo kozmetike njena koža vpije do 2 kg kemikalij.

Deklaracije na kozmetičnih izdelkih s prostim očesom največkrat ne moremo prebrati, pa tudi, če jih, ne razumemo kaj dosti. Če se seznam začne s parafinum liquidum, vazelinum ali petroleum, je osnova izdelka nafta oziroma naftni derivat. Maščoba je praviloma nujna sestavina kozmetike. Nafta je mrtva maščoba, ki ne hrani kože kot naravna olja, a je veliko cenejša kot denimo jojobino ali avokadovo olje. Parabeni so konzervansi, ki kremam podaljšajo obstojnost, vendar vse več nevladnih organizacij in neodvisnih raziskovalcev svari, da pri človeku lahko povzročajo hormonske motnje. Oznaka PEG pomeni, da izdelek vsebuje snovi, ki močno pospešujejo vpijanje v kožo in naše telo pripravijo do tega, da lahko še nekaj časa po uporabi skozi kožo prepušča snovi, ki jih sicer ne bi. Ftalati so snovi, za  katere vemo, da poškodujejo jetra in vplivajo na zarodek. Pogosto so zato na deklaracijah skriti v oznaki parfum (fragrances), ki pa je poslovna skrivnost, zato njegove sestave ni potrebno napisati. Živo srebro (na deklaracijah pogosto navedeno kot thimerosal) najdemo v kapljicah za oči, mazilih in deodorantih.

KAKO NAJ TOREJ IZBEREMO?
Najenostavneje bo, če poiščemo izdelke, ki so jih certificirale neodvisne ustanove. Na področju kozmetike najbolj šteje certifikat BDIH, ki ga izdaja nemška kontrolna organizacija. Zaupamo lahko tudi izdelkom z oznako Demeter ali certifikati BIO in EKO. V naših trgovinah lahko izbirate med naslednjimi znamkami, ki ponujajo certificirane 100 % naravne izdelke: Avalon Organics, Bergland, Dr. Hauschka, Lavera, Logona, Primavera Life, Sante, Maharishi Ayurveda, Martina Gebhardt, Organic Pharmacy, Urtekram in Weleda. Seznam vseh priznanih naravnih blagovnih znamk najdete na spletnem naslovu:
http://www.kontrollierte-naturkosmetik.de/e/producer_natural_cosmetics.htm

KAJ POMENI CERTIFIKAT BDIH?
BDIH je certifikat za naravno kozmetiko, ki mora izpolnjevati naslednja merila:
- uporaba naravnih rastlinskih surovin, pretežno iz certificirane ekološke pridelave ali kontroliranega nabiranja divje rastočih rastlin;
- testiranje na živalih ni dovoljeno;
- surovine, ki so prišle na trg po letu 1998, se lahko uporabljajo le, če niso preskušane na živalih;
- uporaba anorganskih soli ali mineralnih surovin je načeloma prepovedana, razen specificiranih izjem;
- uporaba ekstrahiranih naravnih surovin skozi procese hidrolize, hidrogenizacije, esterifikacije, transesterifikacije je strogo določena;
- prepovedana je uporaba sintetiziranih barvil, dišav, etoksiliziranih surovin, silikonov, parafina in drugih naftnih derivatov;
- za zagotavljanje varnosti izdelkov je dovoljena uporaba naravnih konzervansov ter omejena količina naravnim identičnih konzervansov, kot so: benzoic acid (benzojska kislina), salicil acid (salicilna kislina), sorbic acid (sorbinska kislina) in njihove soli ter benzyl alcohol (benzilni alkohol);
- obsevanje izdelkov ni dovoljeno;
- uporaba gensko spremenjenih organizmov ni dovoljena;
- proizvodni proces mora biti prijazen do okolja;
- embalaža mora biti iz okolju prijaznih materialov.

Prepričajte se še sami: na povezavi http://www.cosmeticsdatabase.com/index.php?nothanks=1 lahko preverite, kako varna ali škodljiva je vaša kozmetika.
Če ne najdete vašega pripravka (stran je ameriška), vnesite sestavine.

-     omejite uživanje mesa na en obrok na dan največ trikrat na teden, sicer pa raje uživajte rastlinske beljakovine: orehi, semena, grah, leča, fižol, avokado in tofu.

-     raje izberite ribe kot meso. Ribe vsebujejo več esencialnih maščob in manj estrogenov.

-     uživajte minerale iz semen in oreškov in ne iz mlečnih izdelkov, ki jim primanjkuje magnezij, brez katerega pa telo kalcija ne more izkoristiti.

-     omejite pitje kave.

-     bodite telesno dejavni vsak drugi dan. Za ohranjanje kostne mase so odlične vaje z utežmi, koristijo pa tudi vsaj petnajstminutni dnevni sprehodi.

OB NOVEM LETU

Ko se leto zasuče in se rodi mlado leto, se tudi v človeku prebudi želja, da bi na novo pričel s svojim življenjem. Zato mnogi vedno znova pripravljamo seznam dobrih želja zase in za svoje bližnje, kaj vse bo boljše in drugače v novem letu.

Pa ni treba velikih sklepov, ki so pretežki in preobsežni in ponavadi ostanejo le pri tem, da so – dobri sklepi. Letos si za spremembo ne zastavljajte velikih ciljev in želja. Majhni koraki, ki jih boste naredili, vas bodo pripeljali dlje, kot vsi veliki načrti, ki se jih nikoli ne lotite.

Najprej se vprašajte in si odgovorite, kaj vam v tem trenutku ustreza. Sledite notranjemu glasu in prisluhnite svojemu telesu: utrujenost, bolezen in debelost so opozorila, ki kličejo k dejanjem! Odločitev naj bo vaša, pisana na vašo kožo. Vsak človek je drugačen, ne sledite slepo tistemu, kar je nekomu drugemu ustrezalo in mu pomagalo. Zberite informacije in iz množice možnosti izberite tiste, ob katerih vam vaš notranji glas zazveni in vam tako sporoči, da so prave za vas. In ne pustite se zmesti. Vsak človek je enkraten in to je njegova pravica.

Za začetek zbiranja informacij poglejmo na kratko nekaj najbolj odmevnih načinov zdravega prehranjevanja:

Vegetarijanstvo: zagovarja stališče, da iz zdravstvenih, etičnih in ekoloških razlogov ne uživamo mesa. Meso je namreč živilo iz aminokislin, ki prično razpadati neposredno po zakolu. Z mesom zaužijemo snovi, ki telo kisajo, kar sproži številne zdravstvene težave. Razen tega z mesom zaužijemo tudi kemikalije, s katerimi so živali hitreje rastle in bile zaščitene pred boleznimi ter strah, ki so ga doživljale v svojem življenju.

Laktovegetarijanstvo: poleg mesa odsvetuje tudi jajca, medtem ko mlečne izdelke vključuje v jedilnik.

Veganstvo: odsvetuje uživanje kateregakoli živila živalskega izvora (meso, mleko in mlečni izdelki, jajca).

Makrobiotika: podobno kot veganstvo odsvetuje uživanje živil živalskega izvora, priporoča pa pretežno kuhano ali pečeno hrano. Odsvetuje tudi uživanje nekaterih vrst zelenjave in sadja: razhudnike (paradižnik, krompir, jajčevci) in banane ter posebej priporoča uživanje živil, ki predstavljajo bogat vir mineralov, denimo alge.

Presnojedstvo: priporoča uživanje presnih živil, toplotno neobdelanih, surovih in seveda rastlinskih.

Frutarijanstvo: priporoča uživanje predvsem in samo sadja.

Higienizem: svetuje ločevanje in primerno zaporedje uživanja posameznih vrst živil, odsvetuje hkratno uživanje živil, ki v telesu sprožajo različne ali celo nasprotne prebavne odzive (npr. beljakovine in ogljikovi hidrati).

Za zdravo prehrano se moramo najprej odločiti. Sklicevanje na pomanjkanje časa je največkrat izgovor, enako velja za stroške. Ni treba kupiti vsega, kar se nam prodaja kot zdravo, veliko lahko pripravimo sami in to so odlične priložnosti za koristno in zabavno druženje in vzajemno učenje.

OLJA, TAKŠNA IN DRUGAČNA...

Med olji, ki jih lahko uporabimo za pripravo jedi, so velike razlike, ki se odražajo tudi v njihovih cenah. Glede na način pridelave lahko olja razdelimo v dve veliki skupini:
1. Olja, pridelana s kemično ekstrakcijo, pri kateri iz  zmesi izvlečejo eno izmed sestavin tako, da iz trdnih in tekočih zmesi odstranijo topne komponente s topilom. Ta način je za proizvajalca poceni, vendar pa takšna pridelava prinese težavo: kot topilo uporabljajo heksan, ker se dobro meša z oljem zaradi nepolarnosti, vendar je heksan okolju nevaren, dražilen in zelo lahko vnetljiv, zato ga je treba po končanem postopku odstraniti s segrevanjem. Pri tem postopku se nekatere maščobe pretvorijo v trans obliko, ki je zdravju škodljiva. Pri pridobivanju s kemično ekstrakcijo se izgubi tudi večina vitaminov, mineralov in lecitin, ki je zelo pomemben za delovanje možganov.
2. Olja, ki jih pridobijo s posebno tehnologijo hladnega stiskanja, pa ohranijo svojo naravno sestavo. Ta olja pridobivajo v treh korakih: najprej segrejejo semena ali plodove, vendar le toliko, da voda, ki jo vsebujejo semena oz. plodovi, izhlapi, dragocene sestavine pa se ne izgubijo ali poškodujejo. Semena oziroma plodove nato hladno stisnejo v preši in potem pustijo počivati v sodih, dokler se na dnu ne umiri usedlina. Na ta način filtracija ni potrebna. Tako izdelajo visoko kakovostna olja, ki ohranijo nespremenjene maščobe, vitamine, minerale in lecitin.

Olja lahko ločimo tudi glede na to, na kakšen način so bila pridelana semena ali plodovi, iz katerih je olje pridelano: ali so konvencionalno pridelana z uporabo pesticidov in umetnih gnojil, ali pa preverjeno ekološko pridelana, daleč stran od kemičnih industrij, rafinerij, odlagališč, zelo prometnih cest itd. Poleg tega v ekološki pridelavi ne uporabljajo gensko spremenjenih rastlin, pri proizvodnji končnih izdelkov pa ne dodajajo barvil, konzervansov ali drugih kemičnih dodatkov.

Olja pa lahko ločimo tudi glede nato, za kakšen način priprave živil so primerna. Za peko in cvrtje uporabljamo olja, ki vsebujejo čim večji odstotek nasičenih maščobnih kislin, ker iz nasičenih maščobnih kislin ne morejo nastati trans maščobne kisline, ki nastajajo pri segrevanju nenasičenih maščobnih kislin. Takšno je sezamovo in arašidovo olje ter kokosova mast. Oljčnega, sončničnega, lanenega, orehovega, lešnikovega, bučnega, mandljevega, konopljinega in olja iz makovih semen pa pri pripravi živil raje ne segrevajmo.

Vse našteto seveda vpliva na končno ceno izdelka. Vendar: kakšno olje izberete za svoj avto? Za avto kupimo olje, s katerim bo deloval brez težav - ne bo »zaribal«. Bomo torej varčevali pri nakupu osnovnih živil, s katerimi lahko ohranimo zdravje svoje družine?


PRESNOJEDSTVO

Vprašanje
Na začetku novega leta bi rada prečistila telo in se znebila nekaj kilogramov. Kaj predlagate?

Odgovor
Poskusite s presnojedstvom, morda vam bo ustrezalo. Dovolj bo, da za začetek nov način prehrane uvedete le za kratek čas, recimo za nekaj dni ali en teden, da ugotovite ali vam tak način prehranjevanja ustreza in šele potem nadaljujete. Presnojedstvo je zelo preprost način prehranjevanja in zato primeren za prezaposlene in preutrujene mame in očete. Nekaterim tak način prehranjevanja ne ustreza, ker živil ne kuhamo in zato pogrešajo toplo hrano, še posebej v zimskih mesecih. Pogrejemo se lahko s čaji (kar sicer ni čisto v skladu s pravilom, da ne uživamo kuhanih živil, vendar lahko dopustimo to izjemo). Pazite pa, da se v času, ko začnete s presnojedskim načinom prehranjevanja, izogibate težkim fizičnim naporom. Ker se bo telo čistilo, je možno, da boste opazili nekatere stranske učinke čiščenja: rahel glavobol, vrtoglavico, utrujenost in razdražljivost. Vztrajajte – kmalu bo minilo. Konec koncev je zastrupljanje telesa trajalo leta in leta. Privoščite si dovolj spanja in počitka in se v tem času ne lotevajte zahtevnih novih projektov. Vzemite si čas in se posvetite samim sebi, ne le na telesni, pač pa tudi na duševni ravni (sprehodi, branje, dovolj spanja, joga itd.).

Presna živila so: surovo sadje, zelenjava, semena in oreški. Pomembno je, da so živila ekološko pridelana – če se želite prečistiti, vam ostanki pesticidov v živilih pri tem gotovo ne bodo pomagali. Količine niso omejene, za začetek pa je bolje, da uživate sadje in zelenjavo v mono obrokih (pomeni, da v enem obroku uživate le eno vrsto sadja ali zelenjave) in upoštevate 3-4 urne presledke med obroki. Prav tako je pomembno, da ne uživate sadja in oreškov hkrati – lahko pride do vretja v prebavnem traktu in vas bo začelo napenjati. 

Primer jedilnika za uvod v presnojedstvo (prvi teden):
Zajtrk: mono sadni obroki (npr. dinje ali lubenice). Pojejte, kolikor želite.
Kosilo: jejte samo pomaranče ali grenivke ali ananas ali slive – katero koli sadje, vendar samo eno vrsto. Jejte, dokler niste več lačni.
Popoldanska malica (ob 16. uri): kozarec sveže stisnjenega korenčkovega soka.
Večerja: jejte samo jabolka, hruške, grenivke ali banane. Jejte, dokler niste več lačni.
 
Po začetnem uvodu v presnojedstvo, ki traja 7 do 10 dni, nadaljujte s tem jedilnikom (naslednjih 30 dni):
Zajtrk: sveže sadje: pomaranče, kivi, ananas, jabolka, slive, grenivke oz. katerokoli drugo kislo sadje. Sadje lahko mešate. Pojejte toliko, da potešite lakoto.
Kosilo: grenivke, hruške, banane, mango, sveži datlji. Pripravite solato iz ene glave solate in 1-2 stebel zelene. Za konec pozobajte še pest posušenih rozin ali sultanin ali 3-4 suhe fige ali 10-12 suhih marelic.
Popoldanska malica (ob 16. uri): velik kozarec sveže stisnjenega korenčkovega soka
Večerja: velika mavrična solata iz rdečega zelja, korenja, rdeče pese, zêlene, vodne kreše, kumare in rdeče ali zelene paprike. Polivko pripravite takole: zmiksajte 2-3 paradižnike,  meso enega avokada in eno čajno žličko hladno stisnjenega oljčnega ali lanenega olja. Prelijte po solati. Solati dodajte prgišče, najbolje strtih, semen (sončnično, bučno, laneno, sezamovo) in oreškov (ki pa ne smejo biti praženi ali slani). Dobro premešajte. 

S takšno prehrano se boste počutili sveži, prerojeni, nekoliko vitkejši in z veliko več energije, morda pa bodo izginili tudi kakšni simptomi (kot npr. alergije). Že po nekaj dneh boste zadovoljni ugotovili, da se vam je uredila prebava, da ste siti že samo po nekaj sadežih, da imate več energije in da po obroku niste več utrujeni (kot ste bili po obroku, sestavljenem iz mesa in priloge - krompirja in riža). Lakota je čudna stvar. Presenečeni boste ugotovili, da vas dva kakija za zajtrk nasitita tako, kot vas kruh s sirom nikoli ni – takšna kombinacija lakote ne poteši, ampak jo vzpodbuja – kot bi se na dnu želodca odprla luknja brez dna. Izboljšal in prefinil se bo vaš okus, prebudila se bo sposobnost uživanja v preprostih stvareh in veselje pri ustvarjanju obrokov iz preproste, žive hrane. Če se zbujate s kavo, se potrudite in jo raje čim prej opustite (ker zakisa telo) in si namesto nje za dobro jutro privoščite skodelico zelenega čaja, nekaj pozneje pa sveže stisnjen sadni sok (ta vas bo resnično prebudil).

Najpomembnejše je, da prisluhnite sebi in temu, kar vaše telo potrebuje. Presnojedstvo je po nekaterih mnenjih ena od oblik posta, kar pa konec koncev ni pomembno. Če vam bo ustrezalo in se boste dobro počutili, si privoščite sadno zelenjavni dan ali teden vsakič, ko boste začutili potrebo po tem.



 

SLADILA

S čim se sladkamo?
Namizni sladkor. Uvrščamo ga med dvojne sladkorje, saj je sestavljen iz po ene enote glukoze in fruktoze. Med dvojne sladkorje spadata tudi maltoza (sladni sladkor) in laktoza (mlečni sladkor). Glukozo (grozdni sladkor) in fruktozo (sadni sladkor) pa prištevamo med enojne sladkorje. Vsi skupaj sestavljajo skupino enostavnih sladkorjev, za katere je značilno, da imajo sladek okus in hitro prehajajo v kri.

Bel kristalni sladkor pridobivajo iz sladkorne pese ali sladkornega trsa. Že v majhni količini se nahaja veliko kalorij, hkrati pa ne vsebuje nobenih vitaminov, mineralov ali vlaknin, ki bi upočasnile njegovo sproščanje v kri. Njegov doprinos k naši prehrani je torej samo energija, zato ga je potrebno uživati v zmernih količinah. Pri hujšanju, kjer imamo ponavadi zmanjšan kalorični vnos, je še posebej pomemben izbor kvalitetnih živil, da bomo v okviru omejenih kalorij telesu zagotovili tudi vse potrebne snovi za zdravje in dobro počutje.

Bel kristalni sladkor lahko zamenjate z rjavim sladkorjem, ki vsebuje malenkost več vitaminov in mineralov. Podoben učinek boste dosegli, če vzamete skodelico belega kristalnega sladkorja in mu dodate žlico ali dve melase. Vsekakor pa ima vsaka izmed različnih sort in načinov pridelave rjavega sladkorja svoj učinek na končni izdelek in boste za zamenjavo pri določenih receptih potrebovali nekaj eksperimentiranja.

Fruktoza. Nahaja se v medu, sadju, nekateri zelenjavi in drugih rastlinah. V kristalni obliki je dvakrat bolj sladka kot navaden kristalni sladkor (saharoza). Pekovski izdelki s fruktozo so bolj sočni, ker fruktoza zadržuje več vlage kot saharoza, in malo bolj porjavijo. Predvsem sirup z visoko vsebnostjo fruktoze so precej raziskovali v zvezi s porastom debelosti, saj je že vrsto let priljubljeno sladilo v živilski industriji, predvsem zaradi nizke cene pridelave in višje stopnje sladkosti. Vendar so si strokovnjaki zaenkrat edini le v tem, da imata fruktoza in glukoza drugačno metabolno pot in različen vpliv na hormone, ki so povezani z uravnavanjem telesne teže. Fruktoza je na "zatožni klopi" zato, ker naj bi imela manjši nasitni učinek kot saharoza, saj ne povzroča dviga inzulina, leptina in zmanjšane proizvodnje grelina - vse to so hormoni, ki pomagajo uravnavati lakoto in vnos hrane. Hkrati so pri testiranju na živalih ugotovili pojav neodzivnosti na inzulin, vendar je potrebno omeniti, da so pri mnogih poskusih uporabljali količine, ki so nekajkrat večje od tistih, ki jih povprečno zaužijemo v prehrani. Negativni učinki, ki se jih pogosto pripisuje izključno fruktozi, so najverjetneje posledica prevelikega vnosa energije na splošno in ne povečane konzumacije proste fruktoze. Dnevno priporočena količina za fruktozo se kot za vse sladkorje omejuje na tisto količino, ki jo zaužijemo s sadjem in zelenjavo. Prevelika količina dodane fruktoze lahko našo prehrano namreč nevarno osiromaši za posamezne mikro hranilne snovi (npr. baker, mangan, krom).

Sirupi. Sem spadajo javorjev, koruzni, rižev, trsni in sladni sirup ter melasa in med. Pri zamenjavi s sladkorjem v receptih je potrebno ustrezno zmanjšati količino dodane tekočine (približno za četrtino). Posamezne sirupe lahko v receptih med seboj mirno zamenjate, le da bo imel končni izdelek glede na uporabljeno vrsto sirupa malo drugačen okus in barvo. Med seboj se razlikujejo tudi po vsebnosti posameznih ogljikovih hidratov.

Rižev sirup ponavadi vsebuje največjo količino sestavljenih in neprebavljivih ogljikovih hidratov, odvisno od proizvajalca. Je prozorne barve in prijetnega okusa in tako torej ena izmed boljših izbir, predvsem pri peki, vendar je precej drag. Javorjev sirup ima specifičen okus in se ga največkrat uporablja kot preliv in v sladoledih ali bonbončkih, lahko pa ga uporabite tudi kot zamenjavo za sladkor pri peki. Sestavljen je v glavnem iz saharoze, majhne količine sestavljenih ogljikovih hidratov in vsebuje nekatere minerale.
Koruzni sirup spada med invertne sladkorje in ima največkrat visoko vsebnost fruktoze.
Trsni sladkor je sestavljen iz enostavnih sladkorjev, sladni sladkor pa vsebuje tudi nekaj mineralov in vitaminov (fosfor, kalij, niacin).
Med je eno izmed najstarejših sladil in da nepogrešljiv okus in teksturo pečenim izdelkom. V receptih ga težko direktno zamenjate s sladkorjem. Spada med invertne sladkorje in je sestavljen iz levuloze (fruktoza) in dekstroze (glukoza). Vsebuje tudi vitamine in minerale. Zaradi varnosti pa ga ne uporabljamo za majhne otroke, ker lahko vsebuje botulinum spore.
Melasa je stranski produkt proizvodnje sladkorja in vsebuje precej mineralov (kalij, kalcij, železo). V receptih je uporabite malo več kot enake količine sladkorja, vendar je na skodelico uporabljene melase potrebno dodati tudi žličko natrijevega bikarbonata, saj je malo bolj kisla kot sladkor.
Sadni sokovi. Najbolje je uporabljati sveže stisnjene sokove. V primeru, da je v receptu sadni koncentrat, tega težko zamenjate za sadni sok brez vpliva na teksturo. Največkrat se pri izdelavi sladic in pri kuhi uporabljajo grozdni, jabolčni, pomarančni ali limonin sok. Končnemu izdelku dodajo poleg sladkosti ter specifične arome in teksture tudi vitamine in minerale ter topne vlaknine. So enkratni pri peki biskvitov ali kolačkov, kjer lahko z njimi vsaj delno zamenjate količino dodanega sladkorja ali celo tekoče maščobe. Hkrati je lahko eksperimentiranje z uporabo različnih sadnih sokov v posameznih receptih zelo zabavno za skupne kuharske urice z otroki.

Sadni pire. Največkrat se uporablja jabolčni, bananin ali datljev pire. Poleg ogljikovih hidratov vsebujejo tudi vitamine, minerale in vlaknine. Z njimi lahko sladkamo pudinge, sladolede ali prelive. Pri peki pa z njimi največkrat zamenjamo ustrezno količino olja in hkrati lahko precej zmanjšamo količino dodanega sladkorja.

Nadomestki sladkorja
Z umetnimi sladili lahko sladkamo doma pripravljeno hrano brez ali vsaj z zmanjšano količino dodatnih kalorij. Sladil se ne sme uporabljati, razen izjemoma, v živilih za dojenčke in otroke stare do treh let. Na splošno je količina sladil, ki jih je dovoljeno dodajati živilom, izračunana za povprečnega odraslega potrošnika in je tako neprimerna za otroke.

Nekatere nadomestke sladkorja lahko v receptih zamenjamo v razmerju 1:1, pri drugih pa moramo količino ustrezno zmanjšati. Vsekakor pa je treba upoštevati tudi spremembo kakovosti določenega izdelka zaradi zamenjave. Zaradi manjše porjavitve, mehkobe in sposobnosti zadrževanja vlage je treba včasih recept ustrezno prilagoditi uporabi umetnega sladila. Za ustrezno količino, ki je potrebna za zamenjavo sladkorja v receptu je najbolje pogledati navodila na embalaži, saj imajo posamezna sladila različno stopnjo sladkosti.

Acesulfam-K (E 950). Lahko ga uporabljamo pri kuhanju in peki, saj je termostabilen in ne izgubi sladkega okusa. Vsebuje zelo malo kalorij in je v čisti obliki 200-krat bolj sladek kot saharoza. Za peko je najbolje, da le del sladkorja zamenjate z acesulfamom-K.
Aspartam (E 951). Pri dolgotrajni obdelavi na visokih temperaturah izgubi sladkobo, zato ni primeren za kuho in peko, razen če ga dodate na koncu priprave ali pri receptih s kratkotrajno toplotno obdelavo. Sprejemljiva dnevna količina je 50mg/kg telesne teže.
Saharin (E 954). Je obstojen pri visokih temperaturah in ima v čisti obliki 200-300 krat bolj sladek okus kot sladkor. Ima pa rahlo grenek priokus. Sprejemljiva dnevna količina je 5mg/kg telesne teže.
Sukraloza. Je še najbolj podobna sladkorju in se jo da v skoraj vseh receptih zamenjati za sladkor, večinoma v razmerju 1:1. Potrebno je malce daljše stepanje, za doseganje boljše porjavitve pečenih izdelkov pa lahko uporabite malo melase ali kakava. Sprejemljiva dnevna količina je 5mg/kg telesne teže.
Sorbitol (E 420). Nahaja se v nekaterem sadju in spada med sladkorne alkohole. Ima samo tretjino kalorij v enaki količini sladkorja in 60 krat bolj sladek okus. Hkrati s sladkobo doda živilu tudi ustrezno teksturo in zadržuje vlago.
Stevia. Sladilo pridobljeno kot ekstrakt iz rastline Stevia Rebaudiana. Sladek okus se razlikuje med posameznimi pripravki. Največkrat skodelico sladkorja zamenjate s čajno žličko pripravka stevie v prahu ali tekočini. V Paragvaju in Južni Ameriki so ga domačini uporabljali v pijačah in za medicinske namene. Trenutno ni odobreno kot varen dodatek niti s strani FDA (angl. Food and Drug Administration) niti s strani evropske zakonodaje.
Ksilitol (E 967). Pridobivajo ga iz sadja. Največ se uporablja v izdelkih z oznako brez sladkorja.
Sladek okus ima pomembno vlogo v našem življenju in v želji po vitkejši postavi se mu nikakor ni potrebno povsem odpovedati. Hkrati pa tudi ne gre zanemarjati socialne note hrane, ki nam jo gostitelj ponudi ob posebnih priložnostih. In ne pozabimo, da lahko že kos svežega ali suhega sadja poteši našo željo po sladkem.


SLADKARIJE ZA OTROKE

Obdobje odraščanja je fizično in psihično zelo zahtevno. Potreba po vitaminih, mineralih, kakovostnih ogljikovih hidratih, beljakovinah in maščobah je velika, saj se v tem obdobju postavljajo temelji za vse življenje. Raziskave, opravljene v ZDA, so pokazale, da so otroci, ki so uživali izključno ekološka živila, v telesu imeli do desetkrat manj toksinov kot vrstniki, ki so uživali konvencionalno pridelano hrano. Obsežna raziskava, ki je potekala nekaj let med tamkajšnjimi šolarji, je pokazala pomembno povezanost tudi med šolskim uspehom in prehrano. Šolarji, ki so začeli uživati hrano brez kemičnih dodatkov, so močno izboljšali učni uspeh, stopnja agresivnosti in hiperaktivnosti pa se je znižala.

Prazne kalorije otroku ne bodo nudile resnične podpore za rast in razvoj. Očitno je, da hrana ni le polnilo in da vpliva na nas bolj kot si mislimo; na tvorbo kosti, tkiv, možganskih celic, na fizično in duševno zdravje, ter na umske sposobnosti. In kar zamudimo v obdobju odraščanja, je kasneje težko nadoknaditi.

Otrokom pojasnite, zakaj ste se odločili za spremenjen način prehrane. Na njim ustrezen način - tako, da bodo razumeli - jim posredujte svoje znanje in informacije, ki ste jih že zbrali. Nakupujte skupaj z otroci. V trgovini si vzemite čas in skupaj preberite, kaj piše na opisih sestavin živil. Poiščite takšna, ki nimajo umetnih dodatkov, konzervansov, barvil ipd. Vpeljite preprosto pravilo: česar ne moremo z lahkoto izgovoriti, ne bom jedli! Izogibajte se vsem kemičnim dodatkom: pesticidom, herbicidom, hormonom, konzervansom, umetnim barvilom in aromam. Za množico E-jev je že znano ali pa se sumi, da so zdravju izredno škodljivi (kancerogeni, mutageni...), pa se kljub temu še naprej uporabljajo v osnovnih živilih (tudi kruh jih je poln!). Otrokom je všeč, ko izvedo kaj novega in pomagajo pri odločanju, kaj bo potovalo v nakupovalno košaro. Nakupovanje naj bo izbiranje najboljšega od ponujenega. 

Otrokom povejte svoje mnenje o igračkah, ki jih proizvajalci dodajajo kot nagrado svojim izdelkom, da bi bili ti bolj privlačni za otroke. Kolikokrat se potem zgodi, da kosmiči ostanejo v škatli, ker so zanič! Enako velja za živila, ki jih agresivno oglašujejo po televiziji.

Na srečo postaja izbira ekoloških živil tudi v slovenskih trgovinah z živili čedalje večja. V ponudbi najdete celo ekološke sladkarije, čokolade (tudi takšne iz poštene trgovine) in ekološke sladolede, ki so odličnega okusa (zaenkrat jih v Sloveniji dobite le v ekološki trgovine Kalček). Med njimi boste našli sladolede za vegetarijance in tiste, ki so alergični na laktozo, gluten, kvas, jajca itd. – tako ni več bojazni, da bi otroci skupaj s posladkom pojedli cel kup škodljivih kemikalij.

SLADKOR

Vprašanje: Zdi se tako: bolj, ko je družba “civilizirana”, slabše zobe imajo njeni predstavniki (in bolj postanejo beli in brezmadežni zobje statusni simbol). Zakaj nam danes zobje tako hitro propadajo? Naši predniki svojih zob gotovo niso čistili z zobno pasto s fluorom..

Odgovor: Ni res, da naši predniki niso imeli težav z zobmi. Stanje zob je bilo in je odvisno od prehrane in zobne higiene. Stari egipčanski teksti govorijo o boleznih dlesni in posegih v ustno votlino, kot sta npr. ekstrakcija zoba in utrditev zob in čeljusti z žico, že Etruščani pa so poznali zobno protetiko z zlatimi kronami in umetnimi zobmi.

Bistvena razlika med nekdaj in danes pa je v količini sladkorja, ki ga zaužijemo. V tem je osnovni razlog za piškave zobe današnjih prebivalcev Zemlje. Rešitev te težave niso bombončki s strupenimi umetnimi sladili, fluoriranje vode (s fluorom v laboratorijih delajo previdno, kot je ustrezno za močne strupe) in “čudežne” zobne paste in ščetke. Rešitev je v tem, da ne uživamo živil, ki nam škodijo (zanje v angleščini že obstaja izraz foodless-food, kar bi morda lahko prevedli kot živila, ki niso živila). Živilo, ki verjetno najbolj agresivno izropa telo pomembnih mikroelementov, je prečiščen sladkor. Preden so ga začeli uporabljati, zobne gnilobe skorajda ni bilo. Če je telo zakisano (kar pri večini ljudi danes je), nobena zobna pasta ne more preprečiti gnitja.

Američani so na tem področju svetovni rekorderji: vsak Američan zaužije 55 kg sladkorja na leto. V 170 letih se je potrošnja sladkorja neverjetno povečala:
Leta 1822 je povprečni Američan pojedel 2 čajni žlički sladkorja na dan.
Leta 1905 je povprečni Američan pojedel 20 čajnih žličk sladkorja na dan.
Leta 1974 je povprečni Američan pojedel 33 čajnih žličk sladkorja na dan.
Leta 1995 je povprečni Američan pojedel 40 čajnih žličk sladkorja na dan.
Večina sladkorjev, ki jih zaužijemo, je skritih. Večina predelanih živil vsebuje sladkor v takšni ali drugačni obliki. Skrit je v osvežilnih pijačah (3,5 dcl osvežilne pijače lahko vsebuje kar 12 čajnih žličk sladkorja). Kos čokoladne torte vsebuje 15 čajnih žličk sladkorja. Sladkor je kot dodatek skrit tudi v večini napol pripravljene in konzervirane hrane. Tudi če se sladkor skriva pod drugimi imeni, pa zato še ne postane kaj drugega: sukroza, dekstroza, laktoza, fruktoza in maltoza so prav tako sladkorji. Enako velja za koruzni slad, med in melaso.

Prečiščeni sladkor nam hitro da energijo, ker hitro vstopi v krvni sistem. Raven krvnega sladkorja se dvigne. To občutimo kot dvig energije. Vendar je dvig sladkorja samo začasen. V telesu se začne izločati inzulin, ki zniža raven krvnega sladkorja. Če skupaj s sladkorjem nismo zaužili tudi vlaknin, je lahko padec ravni sladkorja prehiter in preglobok, kar občutimo kot simptome hipoglikemije: občutek šibkosti, lakota, utrujenost. Običajno se odzovemo tako, da posežemo po novem sladkem prigrizku in nato še enem, in še enem… kar vodi v grizljanje preko celega dneva. Sladkorni blues! Če bi namesto sladkarij pojedli banano ali skledo rjavega riža, bi vlaknine v teh živilih upočasnile absorbcijo sladkorja v krvni obtok in raven krvnega sladkorja ne bi kot ponorela skakala gor in dol, energija pa bi se uravnala.

Uživanje sladkorja je postala navada. Več, ko ga oseba poje, večja je njena želja po njem.
Sladkor vpliva na delovanje možganov, prinese nihanja razpoloženja, utrujenost in paleto bolezni.
Prečiščeni sladkor ne vsebuje hranilnih snovi in vlaknin. Raziskave prinašajo nove in nove dokaze, da se z neuravnoteženo prehrano alarmantno veča obseg degenerativnih bolezni. Kalorije iz sladkorja, ki jih ne porabimo kot energijo, se neposredno skladiščijo kot maščoba.

Preveč prečiščenega sladkorja prikrajša telo za B vitamine, ki so nepogrešljivi za zdrave živce. Pomanjkanje B vitaminov zmanjša našo odpornost na okužbe in nas naredi razdražljive in depresivne. Sladkor prav tako oslabi bela krvna telesca, ki so naša obrambna črta proti bakterijam.
Prehrana z veliko prečiščenega sladkorja in škroba (bel sladkor in bela moka) izrine željo po bolj hranljivi hrani, kar povzroči pomanjkanje hranilnih snovi. Za presnovo prečiščenega sladkorja telo vzame potrebne snovi iz svoje lastne zaloge vitaminov in mineralov. Prečiščeni sladkor nam tako tiho in zahrbtno krade zdravje..

KAJ ZDAJ?
Odgovora sta dva: odločanje na osnovi znanja in zmernost. Navajenosti na sladko se lahko tudi odučimo. Nobene potrebe ni, da bi se kar čez noč povsem odpovedali svojim najljubšim razvadam. Začnite tako, da zmanjšate pogostost uživanja sladkane hrane. Namesto da se posladkate večkrat na dan, se posladkajte vsak drugi dan. Tako se boste posladkov bolj veselili in v njih tudi bolj uživali. Drug vidik zmernosti je zmanjšanje porcij. Naučite se, da z užitkom pojeste tri piškote namesto da brez razmišljanja izpraznite celo škatlo. Pa še bolje se boste počutili.

Napad želje po sladkorju se zgodi običajno takrat, ko izpuščamo obroke, ne jemo ob običajnem času ali nismo vključili dovolj vlaknin v obroke.

Jejte več živil, bogatih z vlakninami. Vlaknine pomagajo zmanjšati neustavljivo željo po sladkorju. Vlaknine nam dajo energijo, ki traja dlje časa in dvignejo raven serotonina, ki nam izboljša razpoloženje.

Privoščite si veliko svežega sadja in zelenjave. Sadje in zelenjava zagotovita vlaknine in minerale v sledeh, ki nas nasitijo. Imejte pri roki sveže sadje ali pest suhega sadja za primer, da si zaželite prigrizek. Sadna solata je odlična sladica. Namesto s krofom se posladkajte raje s svežim, ohlajenim grozdjem.

Namesto sladkih pijač se odžejajte z vodo. 
Če postanete utrujeni, si namesto sladke ploščice raje privoščite kratek, 10-minutni hiter sprehod.
Popravite recepte in namesto cele količine sladkorja vzemite raje samo polovico ali tretjino navedenega.
Ko v prehrani zmanjšamo količino prečiščenih sladkorjev in začnemo jesti več živil bogatih z vlakninami, kot so polnozrnata živila, stročnice, zelenjava in sadje, dobimo prave ravni sladkorja v krvi. In te ravni nas naredijo in ohranijo vitalne in polne energije skozi ves dan!

Zdravje ni stvar naključja, ampak izbire.


SOJA

Poglejmo nekaj odličnih rastlinskih virov beljakovin:
1. Soja: v prehrani se soja uporablja podobno kot druge stročnice, predelano pa jo lahko kupimo kot sojine napitke, sojin sir (bolj znan kot tofu), tempeh, sojino moko, sojino omako in pasto (bolj znano kot miso) in teksturirane sojine beljakovine (koščki ali kosmiči). Tekne tudi v obliki, desertov, jogurtov, namazov, zrezkov in polpetov…ali kot moka v pecivih, pražena slana zrna. Še nekaj pojasnil:
- kuhana soja: najslabša oblika, ker je lupina težko prebavljiva in napenja   
- napitki, deserti in namazi so iz oluščene soje
- iz sojinih koščkov in kosmičev (teksturirane sojine beljakovine) lahko pripravimo razne golaže in zrezke
- tofu je najbolj razširjena in uporabna oblika: iz njega pripravljajo salamice in klobase
- tempeh je precej manj znan izdelek iz soje, a zelo koristen, ker je polnovreden, a hkrati zaradi fermentacije (kot npr. plemeniti siri) precej lažje prebavljiv.
2. Sejtan: pšenično meso je beljakovinski/glutenski del pšenične moke, vendar je relativno problematičen, ker je veliko ljudi alergičnih na gluten.
3. Obstajajo tudi izdelki iz belega boba – »lopino ali lupino« - ki pa do nas še niso prišli
4. Odličen vir beljakovin so tudi ostale stročnice, npr. leča (ki jo lahko skupaj s čim bolj raznovrstnim sadjem in zelenjavo pri vsakem obroku zaužijemo po 1 žlico) in mung ali azuki fižol.
5. Nekaj koristnih in lahko prebavljivih beljakovin dobimo tudi s polnovrednimi žiti (rjavi riž, nepoliran ječmen, pšenica, kinua, amarant).
6. Odlična je spirulina - sicer z dnevnim odmerkom dobimo le 2 g beljakovin, a so izredno lahko prebavljive in v sestavi, ki je zelo podobna sestavi človekovih beljakovin.

PODROBNEJE O SOJI
Soja (latinsko ime Glycine max) je stročnica visoke hranljive vrednosti. Domovina soje je Kitajska, kjer ji že tisočletja pravijo "meso brez kosti". Ko so jo pred 200 leti prinesli v ZDA, se je njena proizvodnja iz leta v leto povečevala in danes največ soje pridelajo prav v ZDA .
Soja spada med redke rastline, ki vsebujejo vse nujno potrebne esencijalne aminokisline. Obstajajo razne vrste soje, ki se med seboj močno razlikujejo in to ne samo po obliki zrna, barvi in okusu, pač pa tudi po kemični sestavi.
Soja vsebuje:
- zelo velik odstotek maščob (povprečno 19 %) in beljakovin (povprečno 37 %)
- pomembne količine vitaminov A in B skupine ter vitamin E
- rastlinske omega-3 maščobne kisline
- magnezij, selen in kalij.

IDEJE ZA PRIPRAVO JEDI
Sojini napitki: uporabljamo jih samostojno, kot dodatek h kavi ali čaju ali kot osnovo za kuhanje pudingov, žitnih kašic in podobnih jedi.
Sojina smetana: je odličen dodatek k špinači, juham, gobovi omaki in kot osnova za pripravo različnih omak.
Sojin sir ali tofu: beseda sir zavaja, ker je tofu le osnova za okus, ki ga boste določili sami. V omaki iz dveh ali treh žlic sojine omake in pol žličke moke za nekaj minut namočite tofu in ga na hitro popecite. Lahko ga posujete s praženimi mandlji, sončničnimi semeni ali sezamom ali pa ga marinirate v peteršilju, česnu in domačih začimbah. Hitro vpije vse, kar mu dodate. Nastrganega in začinjenega, v mešanici z dušeno špinačo ali koprivami lahko uporabite kot nadev.
Tempeh je izdelek, narejen iz kuhane zmlete soje, ki jo nato fermentirajo in oblikujejo v kocke. V kuhinji se uporablja narezan na koščke, namočen v slanico ali slano omako in nato pečen ali ocvrt. Kuhan tempeh lahko jemo samostojno ali ga uporabimo v čilijih, juhah, solatah, sendvičih in enolončnicah, še posebej gre skupaj s kislim zeljem, recimo v sarmi. Tempehov sestavljeni okus spominja na oreške, meso in gobe.
Sojini kosmiči: za nekaj minut jih pokuhajte v jušni osnovi, nato pa jih uporabite kot meso: v omaki, za polnjenje bučk, paradižnikov, paprik ali pripravo musake.
Miso in sojina omaka: dobijo ju s fermentiranjem soje. Fermentirani izdelki so dober vir encimov in mlečnokislinskih bakterij ter urejajo prebavo. Uživanje fermentiranih sojinih izdelkov je nadvse koristno za črevesno floro. Pomembno pa je, da misa ne kuhamo, pač pa dodamo v že skuhano juho, saj bi sicer uničili koristne sestavine.

POMEMBNO!
Danes je več kot dve tretjini  vse soje, ki jo pridelajo v ZDA, gensko spremenjene. Le izdelki z ekološkim certifikatom so popolno zagotovilo, da je izdelek preverjan od semena, vhodnih surovin, pa do vseh uporabljenih dodatkov in postopkov.

ZANIMIVO
Sojin glikemični indeks (GI nam pokaže, kako hitro živilo povzroči dvig sladkorja v krvi) je presenetljivo majhen. Korenje ima indeks 92, riž 72, krompir 70, fižol 40, … soja pa le 15. To pomeni, da uživanje soje od vseh naštetih živil najmanj obremenjuje našo trebušno slinavko.

V EKOLOŠKI TRGOVINI KALČEK
lahko izbirate med različnimi izdelki: azuki, pražena pečena sojina zrnca, deserti, napitki, smetana, yofuji (sojin jogurt) z različnimi okusi, dimljen tofu, pečen tofu in seitan in mariniran seitan. 


SOL = BELO ZLATO

Rafinirana sol je sol, ki je bila očiščena vseh primesi in nečistoč, a hkrati tudi vseh naravnih elementov. V (pre)velikih količinah jo najdemo v večini že pripravljenih jedi. Med njo in himalajsko kristalno soljo je res ogromna razlika. Zdravniki nam svetujejo, naj uporabo soli v prehrani zmanjšamo na minimum, pri čemer pa imajo v mislih rafinirano jedilno oziroma kuhinjsko sol, ki nam ne koristi. 

Človeško telo sol nujno potrebuje: zgrajeno je iz vode in soli, zato ima za telo sol enak pomen kot voda (življenje se je razvilo v slani vodi – morju). Zaradi lastnosti, ki jih sol ima, je izredno pomembna za delovanje človeškega organizma. Omogoča osmozo, pomembna je za presnovo v celicah, je prevodnik, premosti energijski deficit. Brez nje ne bi mogli niti razmišljati, niti se gibati. Seveda pa je bistveno, za katero sol gre: rafinirana sol teh sposobnosti nima več.

Razliko med rafinirano soljo in himalajsko kristalno soljo bomo najprej opazili, ko ju bomo poskusili. Himalajska kristalna sol ima popolnoma drugačen okus kot rafinirana sol: ta sol nima žgoče ostrine, ampak ima poln, bolj blag in aromatičen okus.  

Razlike med solmi so jasno vidne tudi v molekularni strukturi obeh soli, ko si ju ogledamo pod mikroskopom:
- Himalajska kristalna sol ima uravnoteženo kristalno strukturo, ki je lepo razvejana, brez senc in ostrih robov. Kristali so povezani z neločljivimi mineralnimi elementi in tvorijo harmonično celoto. To pomeni, da lahko energijo, ki jo minerali vsebujejo, telo v celoti izkoristi. Ti kristali so polni življenja. Pri uživanju soli bo imela le-ta na naše telo nujno potrebno energijsko delovanje. Rezultat tega je popolna pridobitev za naše telo, brez kakršnih koli izgub energije. 
- Rafinirana sol: nenaravni kristali so popolnoma ločeni eden od drugega, so mrtvi. Ko telo želi predelati te kristale, porabi za to ogromne količine energije, rezultat pa je minimalen – škodljive izgube brez pridobitev. Pri običajni, rafinirani kuhinjski soli ni opaziti nihajoče kristalne strukture, kristali so popolnoma mrtvi in zato tudi v prehrani nepotrebni.

Rafinirano kuhinjsko sol pridobivajo s procesom rafiniranja, med katerim s segrevanjem uničijo naravne kristalne strukture in na ta način poberejo energijo in moč iz soli. Naravni elementi so obravnavani kot nečistoče in jih v procesu predelave odstranijo. Rafinirana sol je tako sestavljena iz 99,5 - 99,9 % natrija in klora. Znanost je že ugotovila, da ima čisti natrijev klorid precej škodljivih učinkov, zato soli vrača dva od 84 odvzetih elementov: jod in fluor. Vendar, kot pravita avtorja knjige »Voda in sol« dr.med. Barbara Hendel in Peter Ferreira, postane natrijev klorid zaradi obeh dodanih snovi še bolj škodljiv. Soli danes zelo pogosto dodajajo tudi sredstva za konzerviranje, sredstva proti strjevanju ali sredstva za izboljšanje lastnosti: kalcijev karbonat, magnezijev karbonat ali aluminijev hidroksid. Prisotnosti le-teh na embalaži ni potrebno deklarirati. Z natrijevim kloridom telo nima kaj početi in ker ga zazna kot hud celični strup, se ga skuša čim prej znebiti. Da bi telo nekako nevtraliziralo natrijev klorid, uporabi najdragocenejše, kar ima – vodo iz celic. Za vsak gram kuhinjske soli porabi 23-kratno količino celične vode. To povzroči dehidracijo celic, posledica je nastanek gub in staranje telesa. Telo odlaga v celični vodi nevtralizirani natrij in klor v žepe po telesu in tako nastajajo edem in celulit. Če je natrijevega klorida še vedno preveč, telo prične iz soli ponovno tvoriti kristale. Kombinacija beljakovin in soli tvori sečno kislino, ki se nalaga v kosteh in sklepih. Zaradi tega nastajajo različne oblike protina (t.im. putike), revmatoidnega artritisa, žolčni in ledvični kamni,…

Za razliko od rafinirane soli je himalajska kristalna sol popolnoma naravna in vsebuje vse naravne minerale in druge elemente, kot so kalcij, kalij, magnezij, jod, cink in železo. To prepoznamo tudi po njeni barvi: himalajska sol ima namreč različne odtenke rdeče barve, kar je odvisno od vsebnosti železa; bolj ko je rdeča, več železa vsebuje. Prava kristalna sol vsebuje vse minerale in elemente v sledeh, iz katerih je sestavljeno človekovo telo. Vsak mineral himalajske soli je koloiden (t.j. manjši od deset tisočinke grama) in lahko prodre v telesne celice, te pa ga nato lahko presnavljajo. Himalajska kristalna sol vsebuje povprečno 97 – 98 % natrija in klora in 2 – 3 % drugih pomembnih mineralov ter ima 300-krat večje vsebnosti naravnih mineralov in drugih elementov kot rafinirana kuhinjska sol. Zaradi teh lastnosti imenujejo himalajsko kristalno sol tudi belo zlato.

SPIRULINA

Vprašanje: Rada bi izvedela čim več o algah, ki se uporabljajo v prehrani, še posebej me zanima spirulina. Ali drži, da ima spirulina izredno dober vpliv na zdravje in počutje? Koliko časa jo je treba jemati, da pride do pravega učinka?

Odgovor: Alge sodijo med najstarejše organizme na zemlji. Strokovnjaki menijo, da jo naseljujejo že okoli tri milijarde let. Nekatere od njih so užitne in se že stoletja uporabljajo v prehrani. Zadnji dve desetletji se alge uveljavljajo tudi kot dodatek v prehrani sodobnega človeka.

Spirulina je modro zelena alga enostavne zgradbe, ki raste v alkalnih vodah toplega podnebja. Do prihoda španskih konkvistadorjev je bila del tradicionalne prehrane Aztekov, ki so jo mešali s koruzo. Tudi ljudstva ob jezeru Čad v Afriki jo poznajo in uživajo – skupaj s proseno kašo.

Spirulina
-    je najbogatejše beljakovinsko živilo, saj vsebuje kar 60 % beljakovin (jajca v prahu 45 %, kvas 35 %, ribje in pusto meso do 20 %), t.j. 8-krat več kot tofu. Telo jih kar 57 % tudi izkoristi;
-    vsebuje esencialne aminokisline, ki jih naš organizem ni sposoben sintetizirati in so skoraj nenadomestljiv dodatek k prehrani vegetarijancem, ki so zaradi izogibanja hrani živalskega izvora praviloma za njih prikrajšani;
-    je najbogatejši vir vitamina B-12, ki ga vsebuje dva in pol krat več kot jetra (rastlinski vir sta še kvas in tempeh). Vsebuje tudi veliko drugih vitaminov skupine B;
-    je najbogatejši vir beta karotina (provitamina A), vsebuje ga 10-krat toliko kot korenje ali 20-krat toliko kot papaja;
-    vsebuje izjemno veliko železa – 50-krat več kot špinača. Drugi minerali so v sledovih, natrija pa skoraj ni;
-    vsebuje 5-krat toliko kalcija kot mleko, zato je priporočljiva za ljudi, ki imajo težave z alergijami in zato uživajo manj mleka in mlečnih izdelkov;
-    ne vsebuje holesterola;
-    vsebuje gama-linolensko kislino (GLK), ki sodi med zaščitne snovi in jo sicer človek dobi samo z materinim mlekom; manj znani in dostopni viri so še: svetlinovo olje, seme borage in seme črnega ribeza;
-    vsebuje tudi nekaj klorofila, ki je močno naravno detoksikacijsko sredstvo s pomembnim proti mikrobnim delovanjem. Novejše raziskave kažejo na to, da klorofil zavira predvsem razmnoževanje nekaterih virusov (npr. virusa herpesa).

Priporočeni dnevni odmerek je od šest do devet tablet na dan (3 do 4,5 g) ali polna čajna žličko prahu (5g).
Kaj so pokazale raziskave:
1. Spirulina vpliva na raven holesterola in znižuje krvni tlak. Učinek so proučevali pri 36 preiskovancih (16 moških in 20 žensk, starih od 18-65 let), ki so šest tednov pojedli po 4,5 g spiruline na dan. Preiskovanci med jemanjem spiruline niso spreminjali prehrane ali načina življenja. Rezultati so pokazali bistvene razlike v vrednostih triacilglicerola, skupnega holesterola in HDL holesterola, pa tudi spremembe v krvnem tlaku – znižal se je sistolični in diastolični tlak.
2. Spirulina vpliva na uravnavanje krvnega sladkorja. Učinek spiruline so proučevali pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa II. Raziskavo so izvedli na 25 bolnikih, ki so dva meseca jemali po 2 g spiruline na dan. Ugotovili so znižane koncentracije glukoze na tešče in po obedu ter znižane koncentracije HbA(1c).
3. Spirulina krepi obrambne sposobnosti organizma. Alge spodbujajo izločanje interferona, ki krepi obrambne sposobnosti organizma. Zaradi imunostimulativnega delovanja se alge pogosto uporabljajo kot dopolnilno sredstvo ob konvencionalnem zdravljenju nekaterih virusnih bolezni in kronični šibkosti imunitete (npr. pri rakastih boleznih, avtoimunih boleznih, pri uporabi imunosupresivne terapije...).
4. Spirulina izboljšuje prebavo. Redna uporaba alg izboljša prebavo, pospeši peristaltiko in praznjenje črevesja. Alge pomagajo pri obnovi sluznice želodca in dvanajsternika, ki se pogosto poškoduje pod vplivom stresa, zaradi uživanja poživil, nekaterih zdravil ali nekvalitetne prehrane.
5. Ostali učinki:
- pospešuje celjenje ran, kar je posebej pomembno pri diabetikih in pri osebah z motnjami v prekrvavitvi perifernih organov.
- dolgotrajno uživanje izboljša splošno počutje,
- upočasni procese staranja,
- zavira razvoj arteroskleroze, 
- izboljša nekatere kožne bolezni (dermatitis, psoriaza, ekcemi, akne) ter kvaliteto nohtov in las,
- zaradi bogate vsebine kompleksa antioksidativnih snovi, ki nevtralizirajo proste radikale, vežejo nase težke kovine ter druge strupene snovi in pomagajo pri njihovi odstranitvi iz organizma, je spirulina učinkovito sredstvo za razstrupljanje organizma.

vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Spirulina_%28dietary_supplement%29


UČINKOVITA IN KOŽI PRIJAZNA SONČNA NEGA

Ko se bližajo vroči poletni dnevi, več časa preživimo na prostem in se odpravimo na počitnice. O ozonskih luknjah in nevarnosti izpostavljanja sončnim žarkom je bilo že veliko napisanega. Predvsem je zelo pomembno, da se pred sončnimi žarki zaščitimo, vendar pa nikakor ni vseeno, s kakšnimi preparati.

Preparati, ki pred soncem ščitijo s kemičnimi filtri, so pogosto polni konzervansov, saj so kemični filtri neobstojni. Poleg tega se tem preparatom s časom, konzervansom navkljub, hitro zmanjšuje zaščitna moč. Večina tistega, kar nanesete na kožo, preide v krvni obtok in notranje organe. Ob uporabi preparatov, ki pred soncem ščitijo s kemičnimi filtri, skozi kožo v telo prehajajo tudi konzervansi, ki jih ti preparati vsebujejo, kar pa gotovo ni koristno.

Neodvisni nemški Oko testi so najvišje ocene pri testiranju sredstev za sončenje dodelili proizvajalcem Dr. Hauschka, Ambre Solaire, Lavera in Sante Soley, med otroškimi izdelki pa Dreaming sun, Dr. Hauschka in Weleda. Ti proizvajalci so kemične filtre zamenjali z mineralnimi filtri, ki delujejo mehansko na površini kože, tako da zrcalijo UV žarke in delujejo tako, kot da bi bila koža pokrita s tankim zaščitnim slojem, skozi katerega koža lahko diha. z zrcali, ki odbijejo UV žarke, še preden ti kožo dosežejo. Mineralni filtri učinkujejo takoj, kar pomeni, da ste zaščiteni od trenutka, ko ste se namazali, ne pa šele 15 ali 30 minut kasneje. Dodatna prednost mineralnih filtrov je ta, da so veliko bolj obstojni, zato v ta sredstva ni treba dodajati veliko konzervansov in stabilizatorjev, sredstva pa bodo učinkovita do treh let.      

Naravna kozmetika, ki je narejena na bazi olj in zdravilnih rastlin, ki so ji dodani filtri (priporočljivo je, da so ti filtri mineralni), nam bo torej dala celovito zaščitno delovanje pred sončnimi žarki.

Še nekaj nasvetov za prijetno preživljanje sončnih dni:
-         izogibajte se močnemu opoldanskemu soncu;
-         zaščitna sredstva nanesite pred sončenjem;
-         zaščitna sredstva nanesite večkrat na dan, da obdržite zaščitni faktor – predvsem, če se pogosto zadržujete v vodi;
-         dojenčkov in majhnih otrok ne smemo izpostavljati direktnemu soncu. Zaščititi jih moramo z oblačili in s sredstvi za sončenje z visokimi zaščitnimi faktorji (SPF – zaščitni faktor – višji od 25).


VEGANI IN MESOJEDCI

Vprašanje: Pred dobrim letom je moja hči študentka postala najprej vegetarijanka, potem pa bio-veganka, zato zdaj ne  je razhudnikov in živalskih beljakovin, živila pa naj bi bila ekološko pridelana. Ker je mož zagrizen mesojedec, je kuhanje za našo tričlansko družino postalo kar težka naloga. Moža je strah, da bo hčerka z vegansko prehrano oslabela, da ne bo zmogla študija, da bo zbolela… hči pa mu odgovarja, da bo zaradi vsega rdečega mesa, ki ga poje, dobil raka na črevesju.  Odločila sem se, da se v njune debate ne bom več  vključevala in svojo energijo usmerila v to, da bo na naši mizi čim bolj pestra hrana, kar bo koristilo vsem trem.  Kaj pa vi menite o skrajnostih v prehrani?

Odgovor: Ne glede na to, ali je posameznik zaprisežen vegetarijanec ali vegan, ali pa bi rad vključil v svojo prehrano samo več zelenjave, stročnic in žitaric, lahko izbira med ogromno recepti. Samo miselnost je treba zasukati: ko pomislimo, kaj bomo kuhali, se namesto, da se vprašamo: Kaj lahko naredim s pol kile govedine (in potem v drugem koraku – kaj bom dodal/a tej osnovi), vprašamo: Kaj lahko naredim s kilogramom bučk? Tudi če ne izključimo mesa, bo prehrana bolj zdrava, če se navadimo, da je meso dodatek in ne osnova obroka. Skladna s tem je tudi nova prehranska piramida (poglejte na www.mypyramid.gov).

Odločitev, ali bo jedel meso ali ne, je stvar posameznika. Mislim, da je podobno kot pri vprašanju, kakšna naj bo prehrana človeka pri tridesetih. Prehranski načrt, sestavljen splošno, samo na osnovi podatka o starosti, bo krepko usekal mimo. Tako kot so potrebe fizičnega delavca drugačne od potreb uradnika, so razlike tudi med ljudmi, ki brez mesa čisto v redu funkcionirajo, se odlično počutijo in jim nič ne manjka (kar pokažejo tudi zdravniški izvidi) in tistimi, ki meso preprosto morajo jesti. Narobe je, če en drugemu soli pamet, kakšna je absolutno pravilna prehrana. Tega ni. Ljudje smo različni - pustite si no dihat in se odločajte zase. Zbirajte informacije in ne pozabite si prisluhnit. Problem se pojavi, kot vedno, ko odpotujemo v skrajnosti (npr. v ortoreksijo), kar pa je že poglavje zase.

Vegetarijanstvo ni sodobna modna muha. V številnih kulturah obstaja že na tisoče let, podlaga pa so verski, etični in ekonomski razlogi. Danes je v razvitih državah odločitev za vegetarijanstvo ali veganstvo stvar posameznika. Strašenje s tem, da je takšna prehrana enolična in na dolgi rok škodljiva, pa ne potihne.

Kakšne so razlike med vegetarijanstvom in veganstvom? Vegetarijanstvo izključuje vse vrste mesa, perutnine in rib, lahko pa vključuje mlečne izdelke in jajca. Veganska prehrana izključuje vsa živila živalskega izvora, torej tudi jajca, mlečne izdelke in med.

Večini tistih, ki so bili vzgojeni v prepričanju, da je meso v prehrani pomembno in nenadomestljivo živilo, se zdi, da je v brezmesni prehrani obroke treba pazljivo načrtovati, zapleteno preračunavati prehranske vrednosti in količine ter pazljivo dodajati vitamine in minerale, sicer bo trpelo zdravje. Pa ni tako težko.

Ključ za zdravo vegetarijansko ali vegansko prehrano je enak kot za vsak drug zdrav prehranski način: izbor živil mora biti širok, vključeno mora biti sadje, zelenjava, veliko listnate zelenjave, polnozrnatih izdelkov, oreškov, semen in stročnic, živila pa naj bodo ekološko pridelana in predelana. Na ta način bo naša prehrana bogata s sestavinami, ki jih naše telo potrebuje.

Poglejmo, kako si za zdravje nujno potrebne snovi zagotovimo tudi v vegetarijanski in veganski prehrani:
Beljakovine
Beljakovine so nujne za rast in obnovo celic in igrajo ključno vlogo v skoraj vseh procesih v telesu. Beljakovine rastlinskega izvora vsebujejo manj nasičenih maščob in pogosto tudi manj skupne količine maščob, kot beljakovine živalskega izvora. Tofu, tempeh, fižol in grah, semena in oreški kot tudi gobe, so rastlinska živila z visoko vsebnostjo beljakovin. Tudi testenine in polnozrnat kruh sta dober vir.

Železo
Železo potrebujemo za tvorbo krvnih celic. Dober vir železa so špinača, repino zelenje, polnozrnati izdelki, kitajski fižol, leča, grah in nekatero suho sadje (suhe marelice, slive in rozine). Živila bogata z železom kombiniramo z živili bogatimi s C vitaminom, ker je tako absorbcija železa večja (npr. špinači dodamo nekaj rezin paradižnika). Pomaga tudi kuhanje v železnih loncih.

Cink
Cink prispeva k pravilnemu delovanju imunskega sistema. Dober vir cinka so bel fižol, kidney fižol in čičerika, pšenični kalčki in bučna semena.

Vitamin B12
Vitamin B12 pomaga vzdrževati zdravje živčnih celic in rdečih krvničk. Prav tako je nujen za izdelavo DNA, dednega materiala v celicah. Telo ga potrebuje manj kot kateregakoli drugega vitamina, vendar brez njega ne gre. Dober vir B12 so jajca in mlečni izdelki, izdelki iz fermentirane soje, morske alge in spirulina. Ker so posledice pomanjkanja tega vitamina hude, se vegani pogosto odločijo za prehranska dopolnila z B12.

VEGETARIJANSKA IN VEGANSKA PREHRANA

"Nič ne bi bolj koristilo človeškemu zdravju in povečalo možnosti za preživetje na zemlji, kot evolucija k vegetarijanski dieti," je menil Albert Einstein.

Mnenja o tem, ali naj jemo meso ali ne, so seveda deljena. Vsak naj se odloči tako, kot se mu zdi prav. Vegetarijanci zagovarjajo stališče, da je uživanje mesa slabo za naše zdravje in je (so)krivo za nastanek različnih sodobnih bolezni: rak, sladkorno bolezen, osteoporozo, debelost, artritis, srčne bolezni. Vegetarijanci ne uživajo mesa, vegani pa nobenih živil živalskega izvora (mesa, mleka, mlečnih izdelkov ter jajc). Ljudje iz različnih razlogov sprejmejo odločitev, da se ne bodo več prehranjevali s hrano živalskega izvora: zdravstvenih (ker so zboleli ali ker ne želijo zboleti), etičnih (ker ne želijo, da bi zaradi njih v neznosnih razmerah živele in umirale živali) ali ekoloških (ker je intenzivna pridelava mesa eden najhujših virov onesnaževanja okolja).

Na današnjih kmetijah, ali boljše povedano 'tovarnah', ravnajo z živalmi kot s stroji. Intenzivna reja živali in vsa industrija, ki stoji za tem, prispeva ogromen delež k onesnaževanju okolja. Namesto, da bi hrano pojedli ljudje, gre večina svetovnega pridelka za krmo živali na farmah. Človeško telo nima potrebe po živalskem mesu ali mleku. Vsa potrebna hranila, ki so pomembna v človeški prehrani, lahko dobimo s hrano rastlinskega izvora.

Zgodbe o tem, da vegetarijanci in vegani zbolijo in umrejo zaradi pomanjkanja hranil, ki jih lahko dobimo le z uživanjem živalskih beljakovin (predvsem mesa), na laž postavljajo ljudje, ki so vegetarijanci ali vegani večji del svojega življenja.

Torej...

Preskusite nekaj veganskih receptov in ugotovili boste, da je mnenje, da so vegetarijanci in vegani suhoparni asketi, ki se odrekajo užitkom, zmotno.

Veganski sadni kolač
Ta kolač ne vsebuje nobene dodane maščobe in sladkorja, vendar ima praznično razkošen okus. Na hladnem zdrži do enega tedna. Če se vam bo zdelo, da je premalo sladek, dodajte marcipan.

250 g datljev
240 ml vode
85 g polnovredne moke
85 g bele moke
2 čajni žlički pecilnega praška
1 čajna žlička mešanih začimb (klinčki, kardamom, cimet)
340 g mešanega suhega sadja
115 g nasekljanih suhih marelic
85 g grobo nasekljanih mešanih oreškov
4 jedilne žlice pomarančnega soka
4 jedilne žlice ruma

1. Ogrejte pečico na 170 ºC.
2. Datlje stresite v vodo in jo segrejte do vretja. Kuhajte 5 minut oz. tako dolgo, da se datlji zmehčajo. Datlje dobro zmečkajte, dodajte ostale sestavine in vse skupaj dobro premešajte.
3. Nadevajte v namaščen model za torte in po vrhu zgladite. Pecite približno uro in pol.
4. Da bo kolač še bolj prazničen, pred peko dodajte marcipan. Pol zmesi nadevajte v model in jo zgladite, namažite s tanko plastjo marcipana in prekrijte z drugo polovico zmesi. Marcipan se bo med peko stopil v kolač in obogatil njegov okus.

Veganska sadna torta
900 g na koščke narezanega suhega sadja
570 ml riževega ali sojinega napitka
200 ml hladno stisnjenega sončničnega olja
455 g polnovredne moke
55 g grobo nasekljanih mandljev
1 jedilna žlica melase
nastrgana lupinica eko limone

1. Zmešajte sestavine po vrsti, kot so naštete.
2. Dobro premešajte in z zmesjo napolnite namaščen model za torte s premerom 23 cm.
3. Pokrijte s papirjem za peko in pecite 2 uri pri 150 ºC, nato zmanjšajte temperaturo na 130 ºC in pecite še vsaj eno uro.
3. Ohladite v modelu (najprimernejši je model s snemljivim dnom).
4. Premažite z marmelado ali marcipanom.

Sadna strjenka
1 banana, narezana na kolesca
1 majhna pločevinka koščkov ananasa
250 ml ananasovega soka
250 ml pomarančnega soka
1 žlica agar agarja

1. V kozico zlijte sok in ga zavrite. V vrel sok stresite agar agar. Med vretjem mešajte  2-3 minute.
2. Koščke ananasa in kolesca banane stresite v skledo. Prekrijte sadje s sadnim sokom in pustite, da se ohladi in strdi.

Čokoladna sladica iz hladilnika
30 g margarine
1 jedilna žlica javorjevega sirupa
60 ml sojinega napitka
100 g jedilne čokolade
85 g zdrobljenih piškotov
30 g rozin
30 g nasekljanih datljev

1. V kozici nad paro segrevajte margarino, javorjev sirup, sojin napitek in čokolado dokler se čokolada in margarina ne stopita.
2. Dodajte piškote, rozine in datlje in dobro premešajte.
3. Zlijte na majhen namaščen pladenj in za tri ure postavite v hladilnik.
 

ZAKAJ GENSKO SPREMENJENI ORGANIZMI NISO DOBRA REŠITEV

Kmetovalci so se od nekdaj trudili vzgojiti rastline in živali z izboljšanimi lastnostmi, pa naj je šlo za povečanje rodnosti, odpornost proti boleznim ali za kaj tretjega. Kmetje so s tem namenom skrbno izbirali semena ter se ukvarjali s križanjem sorodnih vrst.

Med tem in med uporabo gensko spremenjenih organizmov (GSO) v kmetijstvu in prehrani je velika razlika. Uporaba gensko spremenjenih organizmov v prehrani odpira številna vprašanja, povezana z varstvom okolja in zdravja ljudi, z nadzorom multinacionalk nad prehransko suverenostjo držav, patentiranjem življenja, etiko in vlogo znanosti itd. Gensko spremenjene rastline imajo značilnosti, zaradi katerih lahko pomenijo posebno nevarnost za zdravje ljudi in za okolje: vsebujejo gene in lastnosti, ki so popolnoma novi za ciljne vrste, njihovo okolje in njihovo gensko zasnovo. Medtem ko se s tradicionalnim žlahtnjenjem geni lahko prenašajo le med sorodnimi sortami ali zelo sorodnimi vrstami, genski inženiring omogoči prenos genov med popolnoma različnimi vrstami. Poleg tega pa postopek genskega inženiringa ni niti vóden niti natančen, temveč gre za grob poseg v organizem. Na novo vstavljeni geni lahko končajo na kateremkoli mestu v genomu rastline. Ne moremo jih niti usmeriti na določeno mesto, niti ni nujno, da bo po vključitvi znan njihov položaj. Možnost, da se gen ali del gena izrazi, je odvisna od mesta, na katero se vključi in od genskega ozadja.

Zelo sporen je nadzor biotehnoloških podjetij nad semenarsko industrijo, še bolj sporno pa je podeljevanje patentne zaščite za semena, ki jo lahko lastniki patenta uveljavljajo kar 20 let. Kmetje imajo zaradi tega vedno bolj pogosto na razpolago le patentno zaščiteno seme, za katero morajo plačati licenčnino in ga ne smejo hraniti iz leta v leto, kot so to običajno počeli z navadnimi semeni, saj jih lahko podjetja tožijo, da kršijo njihove intelektualne pravice. Znanje in delo, ki so ga kmetje vložili v razvoj kakovostnih in raznovrstnih semen, katerih lastnosti izrabljajo v podjetjih, pa ni patentno zaščiteno, zato kmetje svojega znanja ne morejo unovčiti. Drug način potencialne odvisnosti kmetov od semenarskih podjetji pa so t.i. terminatorska semena, v katerih je gen, zaradi katerega seme naslednje leto ne kali. Tak način spreminjanja semen so obsodili mnogi strokovnjaki in predstavniki številnih vlad ter civilne družbe.

Odpornost na škodljivce in bolezni, ki jo obljubljajo biotehnološka podjetja, ne upošteva morebitnih škodljivih vplivov na okolje in zdravje ljudi. Poleg tega žuželke ob stalni prisotnosti toksinov v rastlini lahko hitro razvijejo odpornost. Tovrstni GSO pa vplivajo tudi na koristne žuželke, posredno pa še na druge živali kot tudi na organizme, ki živijo v prsti in so pomembni za rast in razvoj rastlin.

Obljube o večjem donosu niso realne, saj gensko spremenjeni pridelki praviloma ne presegajo tistih, ki jih prinašajo konvencionalne sorte. Donosi na poljih, kjer pridelujejo GSO so redko višji od tistih, ki jih beležimo pri konvencionalnih pridelkih.

Slovenija se še ponaša z nadpovprečno visoko stopnjo biotske raznovrstnosti in razmeroma nedotaknjeno naravo. Te razmere so prispevale k usmerjanju v kmetijstvo, ki temelji na varovanju okolja in ohranjanju pestrosti avtohtonih rastlin in živali ter okolju
prijaznejši rabi zemljišč in pridelavi hrane, kot ga že od l. 2001 spodbuja tudi kmetijsko okoljski program. Uporaba GSO v slovenskem kmetijstvu bi izničila te ugodne razmere in ves razvojni potencial.

Potrošniki smo končni, odločilni člen v živilski verigi. S svojo izbiro lahko pomembno zavremo popolno prevlado velikih podjetij, zato je pomembno, da imamo čim bolj popolne informacije in se odločamo na njihovi osnovi. Še več informacij o tej temi boste našli na spletni strani Inštituta za trajnostni razvoj: www.itr.si

ŽIVLJENSKA DOBA

Najprej v razmislek: kako kvalitetno je življenje in zdravje današnjih ljudi? Sodobna medicina definira zdravje kot nenavzočnost bolezni. Toda zdravje je več kot to, je čvrsta energija, bistrost duha, odpornost proti stresu in okužbam, čustveno ravnovesje, dobra telesna kondicija in vzdržljivost – torej dobro počutje organizma, ki deluje s polno silo, ne le nenavzočnost bolezni. Koliko ljudi v zrelih letih in koliko starostnikov poznate, ki ustrezajo tej definiciji?

Zaradi strupov v okolju, ki jih s hrano, vodo in zrakom vnašamo v svoje telo, prej ali slej zbolimo. Pomoč poiščemo pri zdravniku. Sodobna medicina je »krizna medicina«: njen cilj je, da ležečega bolnika spravi spet pokonci - potem je njen posel končan. Ujeta je med bolnikovo željo po takojšnjem olajšanju bolečine in dobičkonosnim trženjem čarobnih krogic farmacevtske industrije. Večina teh zdravil pa pomeni le dodatno breme ob številnih drugih sintetičnih strupih, ki jim je posameznik izpostavljen. Negativne posledice plačuje bolnik sam v obliki stranskih učinkov. Voda sestavlja 2/3 našega telesa in pokriva ¾ planeta. Kljub njeni pomembnosti se ocenjuje, da je s pesticidi zastrupljenih že več kot polovica vseh vodnih virov. Veliko pesticidov smo pričeli uporabljati, še preden je bil dodobra preučen njihov vpliv na organizem. Zdaj vemo, da je kar 60 % herbicidov, 90 % fungicidov, in 30 % insekticidov kancerogenih. Poleg raka pesticidi povzročajo poškodbe zarodkov, živčevja in genetske mutacije. Povečuje se število bolnikov, pojavljajo se bolezni, ki jih prej ni bilo. Naši telesni sistemi so porušeni, kar se kaže v njihovi nesposobnosti prilagajanja: rak, alergije, sindrom kronične utrujenosti, osteoporoza, endometrioza, neplodnost, sladkorna bolezen, astma, sindrom razdražljivega črevesja, debelost, depresija in anksioznost.

Spomnimo se osnovnega pravila: zdrava in kakovostna prehrana omogoča pravilno delovanje telesnega kemizma. Ključno vprašanje je, kaj naj jemo, pijemo in dihamo, da ne bomo zboleli, ampak bomo lahko polno delovali tudi v poznih letih našega življenja. Daleč najpomembnejši vir nutracevtikov (to so hranila, ki so del našega evolutivnega razvoja) je hrana, ne dodatki. Številna naravna živila vsebujejo več kot dvajset dejavnih nutracevtikov v dovolj velikih količinah, da lahko vplivajo na naše zdravje. Tako npr. uživanje zelenjave iz družine križnic, kamor spada zelje, brokoli, brstični ohrovt in cvetača, znatno zmanjša tveganje za razvoj raka. Že tri porcije na teden za 60 % zmanjšajo verjetnost, da bomo zboleli za rakom na debelem črevesju in hkrati povečajo sposobnost telesa za izločanje strupenih snovi.

Človeško telo ni stroj, sestavljen iz posameznih delov, ki jih zamenjamo, ko se pokvarijo in odpovedo, pač pa je kot samoorganizirana džungla, za katero v celoti nikomur ni popolnoma jasno, kako deluje. Narava je modra, pripravila je najbolj učinkovite možne kombinacije in le človek je bil lahko tako neumen, da je menil, da je modrejši od nje. Sodobne bolezni in degeneracija človeške vrste nas opozarjata, da je skrajni čas, da se streznimo in postanemo modrejši.